Gradovi iz peska

Rabi Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabi je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta sedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.

Rabi je dejal: “Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo smejal lahko samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke.”

  • Share/Bookmark

Videz vara

Ko se je nekega jutra srnjaček Bambi pasel na jasi je zagledal veliko mlakužo, ki je ostala od nevihte, ki je divjala ponoči. Pritekel je bližje in pogledal vanjo. Kar odrevenel je, ko je v vodi zagledal neko grozno zver. Radovednost mu ni dala miru, dokler ni ponovno pogledal vanjo na drugi strani mlakuže in glej ga zlomka. Spet je zagledal pošast. Bliže ko je nesel smrček k vodi, bližja mu je bila pošast. Vsak dan dokler mlakuže ni posušilo sonce je prihajal k vodi in vedno ga je pričakala prikazen. Celo jelenje življenje se je pogovarjal z srnami in jeleni o prikazni in nobenemu v čredi niti na kraj pameti ni padlo, da bi se še kdaj odšli pasti na tisto jaso.

Ali smo pripravljeni storiti korak, ki ga še nihče ni storil. Mar nismo kot čreda srn in jelenov, ki si ne upa, ker je nekdo nekoč nekaj videl. Ne zaupajmo slepo tistim, ki so zaupanja deležni, kajti le kar je Božjega, je vredno brezmejnega zaupanja. Nikoli ni slabo če si dober, pošten, prijazen. Jezus nikoli od nas ne pričakuje, da bomo popolni, kajti to ne moremo biti, saj smo samo mali ljudje. Jezus pričakuje moč, da se bomo uprli skušnjavam današnjega dne ter priskočili na pomoč ljudem v stiski.

  • Share/Bookmark

Mama z enim očesom

Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo, vedno mi je bila v veliko zadrego. Za preživljanje družine je kuhala v šoli, za nas, učence, a tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem jezen in užaljen; le kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti, kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.

Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, “Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!” Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, “Če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!” Moja mamica sploh ni odreagirala …

Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil, kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti. Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem si hišo. Dobil sem svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.

Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili, da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. “Izgini!” sem ji rekel. Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, “Oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov,” in hitro odšla.

Nekega dne sem dobil na moj singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na to srečanje, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene same solze nisem potočil. Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je, preden je umrla, napisala zame.

“Dragi moj sin, ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev. Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet tudi zame. Z ljubeznijo, tvoja mami.”

  • Share/Bookmark

Dolgčas

V Indiji poznajo staro legendo o bogu Brahmi, ki je bil čisto sam. Nič ni obstajalo razen njega, in bilo mu je strahotno dolgčas. Zaželel si je malce poigrati, a kaj, ko ni bilo nikogar, ki bi se igral z njim. Zatorej je ustvaril prelepo boginjo Majo, in sicer samo zato, da bi se pokratkočasil. In ko jo je ustvaril in ji povedal, s kakšnim namenom je to storil, mu je odvrnila:

»Prav, pa se pojdiva najlepšo igro, kar jih je, vendar moraš storiti, kar ti bom rekla.«

Brahma se je strinjal in je po Majinih navodilih ustvaril celotno vesolje. Ustvaril je sonce in zvezde, mesec in planete. Potem je ustvaril življenje na Zemlji: živali, oceane, ozračje, vse.

Maja je rekla:

»Kako lep je ta svet slepila, ki si ga ustvaril. Zdaj bi pa rada, da ustvariš še žival, ki bo tako pametna in zavestna, da bo lahko cenila to tvojo stvaritev.«

In tako je Brahma nazadnje ustvaril še ljudi. Ko je dokončal svoje stvarstvo, je vprašal Majo, kdaj se bosta začela igrati.

»Takoj zdajle,« je odgovorila.

In je zgrabila Brahmo in ga razsekala na tisoče drobnih, drobcenih koščkov. Potem je v vsakega človeka vtaknila po en košček in rekla:

»Igra se začenja! Storila bom, da boš pozabil, kaj si, ti pa boš skušal znova najti samega sebe!«

In je ustvarila sanje. Brahma pa se še zdaj, še dandanašnji trudi spomniti, kdo je. Brahma je torej v vsakem izmed nas, Maja pa nam brani, da bi se spomnili, kaj smo. Ko se prebudite iz sanj, spet postanete Brahma in si znova pridobite božanstvo. In če tedaj Brahma v vas reče:

»Prav, prebujen sem; kaj pa preostali del mene?« lahko vi, ki poznate Majino zvijačo, resnico delite z drugimi, da se bodo še oni prebudili. Dva trezna človeka na zabavi se lahko bolje zabavata kakor en sam. Trije trezni še bolje. Začnite pa kar pri sebi. Potem se bodo začeli spreminjati še drugi, dokler ne bodo trezni vsi gostje, vsi udeleženci veselice.

  • Share/Bookmark

Dva moža

Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.

Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil svet za dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika stara mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Čeprav drugi mož ni slišal godbe, jo je videl v svojem umu. Tako so minevali dnevi in tedni.

Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam ugledal zunanji svet. Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda vas je hotel le osrečiti.

  • Share/Bookmark

Družina

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene. “Oh, oprostite mi, prosim!” sem se opravičila. On pa je rekel: “Prosim, vi meni oprostite, nisem vas videl.” Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz. Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.

Doma pa se dogaja drugačna zgodba…

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sine stal čisto tiho za mojim hrbtom. Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila. “Umakni se s poti!” sem vzkliknila. Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno. Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

Ko sem budna ležala v postelji, mi je spregovoril tihi Božji glas: “Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družino mimogrede prizadene?! Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rože. Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral: rožnate, rumene in modre. Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da ne bi pokvaril presenečenja. Nisi videla solz v njegovih očeh!”

Počutila sem se čisto majhno in solze so mi začele teči po licih. Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila. “Prebudi se, mali moj, prebudi se!” sem rekla. “Si ti nabral te rože zame?” Nasmehnil se je: “Našel sem jih zunaj, pod drevesom. Nabral sem jih, ker so lepe kot ti. Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre.” Rekla sem: “Sine, kako mi je žal, da sem se danes tako vedla do tebe; ni mi bilo treba vpiti.”

Rekel je: “O, mama, vse je v redu. Vseeno te imam rad.”

Odgovorila sem: “Sine, tudi jaz imam tebe rada, in rada imam rože, posebno modre.”

  • Share/Bookmark