Kovanec

Na ulici Saint-Andre-des-Arts oprta na zid, v nemarni obleki čakam Jacquesa, ki je stopil k trgovcu z vinom, da bi mu vrnil steklenice. K meni stopi razcapan velik mlad možakar.

In prične pogovor: “Nimate mogoče 100 frankov?”

Jaz odgovorim v burkastem razpoloženju: “Ravnokar sem vas hotela prositi zanje.”

On: “A? Nate.” in mi položi v dlan kovanec, jaz pa ga osupla sprejmem.

Dolgo sem ga hranila, dokler mi ga ni vzel eden od otrok in ga spremenil v karamele. Zamišljeno sem ga gledala. Nisem tako naivna niti nimam toliko iluzij, da bi temu kovancu pripisovala velike vrline. To ni bil “vdovin novčič”, o katerem je govor v evangeliju, ta sveta miloščina reveža še večjemu revežu. V tem drobnem dejanju ni bilo niti žrtvovanja, niti puritanstva, temveč le lahkotna vedrina, malomaren način življenja, prezir do dobrin tega sveta, dovolj zanesljiv, da se spet ujame na svoje noge. Ali pa naj zaničujemo majhne in preproste dobre lastnosti, ko že ni velikih vrlin? Včasih prehajamo od enih k drugim. In če bi imele samo to dobro stran, da bi kanile v življenje malo očarljivosti, je že to prednost.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !