Sreča…

Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil. »Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več. Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«

»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Vsi so se mu smejali. A čez 15 dni se je konj vrnil in sledila mu je cela čreda divjih konj. Pobegnil je iz hleva, dvoril mladi kobili in se vrnil se s preostalim krdelom.

»Kakšna sreča!« so vpili sovaščani. Starec in njegov sin sta začela uriti divje konje. Teden kasneje, ko je skušal ukrotiti enega izmed divjih konj, si je sin zlomil nogo.

»Nesreča,« so starcu rekli njegovi prijatelji. »Kaj bos pa zdaj, ko ti sin ne more več pomagati? Ti, ki si že itak tako zelo reven.«

»Nesreča, sreča, kdo bi pravzaprav vedel«, jim je odgovoril starec. Nekaj dni kasneje je skozi vas prijahala vojska gospodarja dežele in prisilila vse mladeniče, da postanejo vojaki. Vse, razen starčevega sina, ker je imel zlomljeno nogo.

»Blagor tebi«, so vpili sovaščani. »Vsi naši otroci so morali v vojno, tebi pa je uspelo obdržati svojega sina. Nase sinove bodo verjetno pobili.« Starec je odgovoril: »Nesreča ali sreča, kdo bi vedel.«

Prihodnost prihaja k nam po malem in v koščkih. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Toda, če ohranimo pozitivno držo in mišljenje, potem so nam vrata priložnosti odprta in lahko smo srečni.

  • Share/Bookmark

Pozitiven pogled …

Ali je težko doseči pozitiven pogled na svet? Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.

Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.

Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.

Tukaj je dober način, kako začeti: Zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju. Zdaj pa poskušaj te besede videti v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Smrt: To je najbrž nas največji strah. Toda pomisli, da prav neizogiben konec daje življenju resnično veljavo in pomen. Nasa življenja so uokvirjena z rojstvom in smrtjo, prav tako kot so vse nase čudovite in pristne stvaritve uokvirjene v slikah, glasbi, romanih, vrtovih, zgradbah, jedeh, predavanjih in molitvah. Vse kar počnemo ima svoje meje, vključno z nami. Ne glej na njih s strahom, vzemi jih kot priložnost narediti nekaj lepega in resničnega v svojem življenju.

Čakanje: Ne glede kako nestrpne nas naredi, se čakanju ne moremo izogniti. Toda vsaka stvar vredna truda v življenju, vsebuje čakanje, ki ga imenujemo pričakovanje. Pričakovanje poveča našo radost in zadovoljstvo. Vsi zastoji in ovire, ki jih premagamo na poti do cilja, naredijo končne dosežke se bolj zadovoljive. Modri nas učijo biti potrpežljive in tako znamo se bolj ceniti vse, kar nam življenje spontano ponuja.

Občutek praznine: Vsi poznamo koga, ki ne prenese enega samega mirnega trenutka. Vedno se mora zaposliti s čim nepomembnim, prilepi se na televizor, brblja o nečem kar tako, samo da se izogne tišini, ki vedno nastane kadar se ljudje družijo. Glej rajši na praznino kot na posodo, ki vsebuje vse kar je in kar bo kdaj bilo. Pomisli na posodo, v kateri je tvoje življenje in ponovno definiraj praznino kot na osebno posodo, polno priložnosti. Ne boj se brezdelnih trenutkov in tišine.

Pozabljivost: Ni si potrebno vsega zapomniti. Ljudje s fotografskim spominom pogosto gledajo na svojo sposobnost kot na prekletstvo, ne dar. Če si vse zapomnimo, je podobno kot prehranjevanje brez izločanja. Ravno zato je pozabljanje nujno za uravnoteženo in zdravo življenje.

Nevednost: Ne smeš zamenjati nevednosti z neumnostjo. Nevednost preprosto pomeni pomanjkanje znanja ali zavesti o nečem. Kar pomeni, da se lahko brez predsodkov naučiš novih stvari. Zapomni si, da neveden človek ve, da nič ne ve; neumen človek pa nič ne ve in misli, da vse ve.

Hibe, napake: Zaradi nasprotja naredi majhna lepotna pika že tako lepo kozo se lepšo, mar ne? Ali so tiste ustnice predebele ali bolj vabljive za poljub? Ali me ne mika prijeti majhnih prsi? Ali malega tička? Popolna lepota postane dolgočasna, če pa dodamo samo majhno napako, postane lepota nekaj se bolj vabljivega, popolnega… bolj zaželenega.

  • Share/Bookmark

To je dobro

Zgodba govori o kralju v Afriki, ki je imel dobrega prijatelja, s katerim sta zrasla skupaj. Ta prijatelj je imel navado, da je na vsako situacijo, ki se mu je pripetila v življenju (slabo ali dobro) dejal: “To je dobro.”
Nekega dne sta kralj in njegov prijatelj odšla na lov. Prijatelj je pripravljal in polnil puške za kralja. Prijatelj je očitno naredil nekaj narobe pri pripravi ene izmed pušk, saj, ko je kralj ustrelil iz nje, mu je odneslo prst.

Po ogledu situacije je prijatelj kot vedno pripomnil: “To je dobro”. A kralj se ni strinjal: To niti slučajno ni dobro, je zavpil in dal svojega prijatelja zapreti. Približno leto dni kasneje pa je kralj lovil v krajih, ki so bili nevarni in s strani plemstva odsvetovani. Ujeli so ga kanibali, ga zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripravljati so začeli dračje za ogenj in kol, na katerega bi ga privezali in nato spekli. Ko so ga potiskali proti ognju, so opazili, da kralju manjka prst. Bili so vraževerni in nikoli niso pojedli nobenega človeka, ki ni bil cel. Tako so kralja odvezali in ga spustili. Ko se je kralj vrnil domov, se je spomnil na dogodek, ob katerem je izgubil prst. Kesal se je, ker je prijatelja poslal v zapor. Takoj je odšel tja, da bi spregovoril s prijateljem.

“Prav si imel”, mu je dejal, “dobro je bilo, da sem izgubil prst”. Povedal mu je celotno zgodbo. “Tako mi je žal, da sem te poslal v zapor za tako dolgo. To ni bilo lepo od mene. Oprosti mi!” je dejal. “Ne”, pravi prijatelj, “to je dobro”. “Kako misliš, to je dobro, kaj je dobrega v tem, da sem poslal svojega prijatelja za eno leto v zapor?” razburjeno vpraša kralj. “Pomisli!” pravi prijatelj: “Če ne bi bil v zaporu, bi bil s teboj!”

  • Share/Bookmark

Ljubezen

Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega palca. Najavil je, da je v naglici in da je nekje zmenjen ob 9h. Ko sem vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel da bo minila vsaj 1 ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal.

Opazoval sem kako je gledal na uro in se odločil, glede na to da nisem bil zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano. Po pregledu je bila rana dobro zaceljena zato sem se pogovoril z enim od zdravnikov (ki je odobril moji prošnji) in dobil potrebno orodje za odstranitev šivov.

Medtem, ko sem obdeloval njegovo zaceljeno rano, sva se začela vzpodbujati preko pogovora. Vprašal sem ga, če je imel naročen sestanek s katerim od zdravnikov, ko se mu je tako mudilo. Gospod mi je odgovoril, da ne in da je moral oditi v dom z ostarele, da bi pojedel zajtrk s svojo ženo. Nemudoma sem vprašal po njenem zdravju pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev Alcheimerjeve bolezni.

Medtem, ko sem zaključeval z njegovo ozdravljeno rano, pa sem ga vprašal, če bi bila žena zaskrbljena, če njega ne bi bilo tam ob dogovorjeni uri. Odgovoril je, da ga že 5 let ne prepozna, saj je njena bolezen močno napredovala. Bil sem zelo presenečen a sem ga vseeno vprašal kako to, da še vedno vsako jutro hodi k njej, četudi ona ne ve več kdo je on. Gospod pa se mi je nasmehnil, me pogledal v oči in rekel: “Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem kdo je Ona.”.

Močno sem zadrževal solze dokler ni odšel in sem si rekel “to je točno takšna ljubezen, ki jo želim v svojem življenju”. Prava ljubezen ni fizična niti romantična. Je sposobnost sprejemanja vsega takšnega kot je, je bilo, bo in tudi ne bo.

  • Share/Bookmark

Načrt

Pred nekaj meseci mi je na vrata pozvonil moj najboljši prijatelj. Ves neurejen, medlega pogleda in popolnoma bled, je vstopil, ne da bi me sploh pozdravil se je vrgel naravnost na zofo. »Ravnokar sem storil največjo napako v svojem življenju,« je izdavil v enem dihu. »Zdi se mi, da bom zato izgubil Martino in resnično potrebujem tvoj nasvet.«

»Povej mi in poskusil ti bom pomagati,« sem mu rekel. »Saj ves, kakšen čudovit par sva jaz in Martina. Nikoli ne kričiva drug na drugega in v sedmih letih skupnega življenja se še nisva pošteno sprla. Če je hotela preurediti sobo, sem se strinjal. In prav tako, če se mi je zahotelo gledati tekmo na televiziji in ob tem drobiti najbolj masten sendvič na svetu, ni imela nič proti. Bilo je popolno. Štirinajst dni nazaj pa sem iz službe poklical neko znanko. Spoznal sem jo preko svoje službe in to je bilo vse. Že pred tremi leti se mi je zdela privlačna, tako da nisem dolgo okleval in sem jo povabil na kosilo. Med nama je bilo čutiti močno napetost. Njen mož in dva otroka ter moje mirno, poročeno življenje, niso bili nikakršna ovira, ko sem včeraj popoldne za nama zaklenil vrata sobe v hotelu. Razumeš? Mislil sem, da sem trden, da sem umirjen človek, potem pa … puf! Vse se je zmešalo zaradi dekleta, ki ga mogoče sploh ne bom nikoli več videl. Prepričan sem bil, da se poznam. Kako sem si pokvaril življenje!«

Počakal sem trenutek, preden sem mu odgovoril. Situacija bi lahko postala katastrofalna. Bil je moj najboljši prijatelj in moral sem mu pravilno svetovati. Globoko sem zajel sapo in se nasmehnil. »Prav imaš. Res se ne poznaš in prav to je problem. Četudi je napaka pozabljena, lahko narediš novo, mogoče se hujšo napako, kot prej. Zašel si s poti svojega prvotnega načrta in moraš se vrniti nazaj nanjo.«

Začudeno je vprašal »Moj prvotni nacrt?« zato sem mu razložil

»Poslušaj. Tole moraš storiti: Vrni se domov, poljubi Martino in pojdi naravnost v svojo sobo. Vzemi papir in svinčnik in prosi, naj te ne motijo. Mirno premisli in napiši na papir odgovore na ta vprašanja:
1. Ko sem bil se otrok, kako sem si takrat predstavljal svoje življenje?
2. Kateri so bili načrti, ki sem jih vedno nosil v svojem srcu in sem jih želel uresničiti, preden pozabim nanje?
3. Kaj želim početi v naslednjih 5. letih?
4. Katere so moje manj goreče želje?
5. Kateri so ne tako nujni načrti?«

»Na te stvari bi moral pomisliti vsakdo, vsako jutro ko vstane«, sem mu razložil. »Cilji, ki jih človek hoče doseči. Da pa bi jih lahko uresničil, moraš sestaviti seznam in zabeležiti naslednje:
1. 5 tvojih najboljših lastnosti
2. 5 talentov
3. 5 velikih hib
4. 5 sposobnosti (npr. vozniško dovoljenje ali pa diploma iz česa, …)
5. 5 pomanjkljivosti (velikokrat se mi posmehuješ, ker sem kratkoviden, a tudi ti imaš lahko kakšne pomanjkljivosti, bodisi telesne, bodisi v obliki slabih navad)«

»Ko končaš, pojdi pogumno ven iz sobe. Če si predstavljaš Martino v vprašanjih 1 do 4, potem jo vzemi v naročje in jo objemi, saj je bila predvidena v tvojem prvotnem načrtu. Če ne, potem jo zapusti, saj njej ni treba trpeti za nekoga, ki je ni vključil v svoje življenje.«

Za konec pa še citat: »Če nimaš cilja, ga tudi ne boš nikoli dosegel.« – Harvey Mackay

  • Share/Bookmark

Radovednost

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče. Vsa človeška življenja je Stvarnik že vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju. Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

A živel je mož, ki je bil bolj radoveden od drugih, v srcu je nosil veliko zeljo po večnem življenju. »Kaj mi je namenil Oče? Bom umrl pri 40. ali 50. letu, bom v tem času spoznal in ljubil eno, ali več žensk, mi bodo moji otroci sledili?« Neko noč se je prikradel v Stvarnikov vrt in počakal, da je le-ta odšel na svoj nočni obhod. Potiho je vstopil v hišo in se razgledal naokoli. Končno je našel veliko knjigo z usnjenimi platnicami, v kateri je bilo zapisanih na milijone imen, podrobnosti iz mnogih življenj, ki so že bila in tistih, ki se pridejo. Že v naslednjem trenutku je prebral svoje ime in vse, kar mu je bilo v življenju namenjeno; vse do zadnjega diha. In, ker mu je bilo torej namenjeno umreti, se s tako usodo ni mogel in hotel sprijazniti.

Vrnil se je domov, legel v posteljo, a ni mogel zaspati. Bolj je razmišljal, bolj nepravično se mu je zdelo, da se bo njegovo življenje končalo, ker je tako določil Stvarnik. Naslednji dan ni vstal iz postelje; na obisk so prišli njegovi prijatelji, niti pozdravil jih ni. On, ki je se včeraj užival v obrisu zenskega telesa v soju poldnevne svetlobe, se je zdaj bal luči.

Stvarnik je v svoji knjigi zapisal, da se bo njegovo življenje končalo v spanju, pri 85 letih, zaradi nenadnega in nebolečega infarkta. Njegova zena in otroci bodo ponosni na njegove dosežke in bodo spomin nanj nosili v srcu. A mož se je pregrešil pri svoji radovednosti; nikakor se ni mogel sprijazniti s svojo neizbežno usodo in popadel ga je strah. Zaradi velikega strahu je vsak glavobol in vsak vecji kašelj zanj pomenil siguren konec. Ponavljajoči se napadi tesnobe, so ga dokončno potrli in nikoli več ni šel iz hiše. Nekega jutra so ga našli ležati na tleh. Ni kazal znakov življenja. Bil je star 35 let. Stvarnika je dogodek razburil in takoj je sprožil raziskavo. Kmalu je razvozlal celotno zgodbo in se, zavedajoč se njene teže, skušal odločiti, kako bo v prihodnje kos takim primerom želje po večnem življenju.

In tako se je obrnil na ostalo človeštvo: »Otroci moji, eden izmed vas je postal žrtev svoje lastne sle. Zdaj vidite, kaj se lahko pripeti, če človek skuša izvedeti, kaj mu bo prineslo življenje. Zavedam se, da lahko tudi drugi storijo isto napako, zato sem se odločil zažgati Veliko knjigo življenja. In naj ublažim vašo željo po večnem življenju tako, da vam razkrijem nekaj stvari iz vase prihodnosti: potrtost, bolečine v hrbtu, glavoboli, žuljava stopala in zvišan holesterol, ki bo opozoril, da morate spremeniti način življenja, obenem pa tudi dokazal, da je to, kar sem vam začrtal, za vas najbolje.«

  • Share/Bookmark

Kmet in osel

Živela sta kmet in njegov osel. Oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima debelile njuno kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako.

Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo staro žival vleči iz mokre pasti.

Sosedi so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.

Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zemljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot v svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

  • Share/Bookmark

Moč

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči. Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.

»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal.

Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«

»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.

»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«

Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

  • Share/Bookmark

Pomoč

V nevihtni noči je temnopolta ženska stala ob cesti. Avto se ji je pokvaril in nujno je potrebovala pomoč. Popolnoma premočena je pričela ustavljati avtomobile.

Mlad belec, kakor da ne bi poznal rasnih konfliktov v ZDA sredi 60. let, se je ustavil, da bi ji pomagal. Mladenič jo je odpeljal na varno, ji priskrbel mehanika in poklical taksi.

Ženski se je zelo mudilo, vendar ji je uspelo zapisati si naslov svojega rešitelja in se mu zahvaliti. Po tednu dni so mladeniču potrkali na vrata.

Presenečen je uzrl poštarja z ogromnim paketom. Vseboval je velik barvni televizor z sporočilom: »Najlepša hvala, da ste mi pomagali tiste noči. Dež je zmočil tako moja oblačila, kot mojo dušo in v tistem trenutku ste prišli Vi. Zahvaljujoč Vam mi je uspelo priti do mojega moža, preden je zapustil ta svet. Naj Vas Bog blagoslovi, ker ste mi pomagali. Mrs. King Cole«

  • Share/Bookmark

Žeblji v ograji

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko, polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: “Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto.”.

  • Share/Bookmark