Ljudje

Po nekaj mesecih študija medicine nam je profesor podal vprašalnik. Ker sem bil dober učenec, sem hitro odgovoril na vsa vprašanja razen zadnjega: »Kako je ime naši čistilki?«

Oddal sem svoj test ne da bi izpolnil zadnje vprašanje, a tik pred koncem ure je moj sošolec vprašal, če bo zadnje vprašanje štelo za končno oceno.

»Seveda!« je odvrnil profesor. »V svojem življenju boste spoznali mnogo ljudi. Vsak od njih je po svoje pomemben.«

»Vsak si zasluži vašo pozornost, pa četudi mu namenite samo nasmeh ali pozdrav.«

Nikoli nisem pozabil te lekcije in spoznal sem, da se je naša čistilka imenovala Maria.

  • Share/Bookmark

Sladoled

Pred časom, ko je sladoled stal dosti manj kot danes, je desetletni deček vstopil v bar in se usedel za mizo. Natakarica mu je prinesla kozarec vode.

»Koliko stane porcija sladoleda?« je vprašal deček.

»Petdeset centov« mu je odvrnila natakarica.

Deček je pričel šteti svoje kovance.

»Koliko pa stane sladoled v lončku?«

V tistem trenutku so vstopili novi gostje in natakarica je počasi izgubljala potrpljenje.

»35 centov« mu je grobo odvrnila.

Deček je še enkrat preštel svoje kovance in dejal: »Potem mi prinesite sladoled v lončku.«

Natakarica mu je prinesla sladoled in račun. Deček je pojedel svoj sladoled, plačal račun pri blagajni in odšel. Ko se je natakarica vrnila k mizi, da bi jo počistila, je pričela jokati, kajti tam, na robu krožnička, je bilo 15 centov napitnine.

Deček je izbral sladoled v lončku in ne cele porcije zato, da je prihranil napitnino zanjo.

  • Share/Bookmark

Ogrlica

Jana je bila ljubko petletno dekletce. Nekega dne, ko sta skupaj z mamo nakupovali v trgovini, je Jana v malem izložbenem okencu na polici poleg igrač zagledala biserno ogrlico iz plastike za 2000 tolarjev.

Jani je bila takoj všeč in zelo si jo je želela imeti. Ko je prosila mamo, da ji kupi ogrlico, ji je mama dejala:
»Res je ogrlica, moja draga Janica, ampak stane veliko denarja. Takole se dogovoriva. Kupila ti bom to ogrlico, a ko prideva domov, bova naredili seznam gospodinjskih opravil, ki jih boš morala opraviti, da boš odkupila tole ogrlico. In ne pozabi, da ti bo verjetno babica za rojstni dan tudi dala nekaj denarja in mi ga boš lahko vrnila zanjo. Prav?« Jana se je strinjala in mama ji je kupila biserno ogrlico.

Jana je bila pri gospodinjskih opravilih zelo pridna, na vso moč je pomagala svoji mami in seveda, za rojstni dan je za babičino darilo dobila bankovec za celih 1000 tolarjev. Kmalu je Jana odplačala svojo biserno ogrlico. Kako zelo rada je imela svoje bisere! Ogrlico si je nadela okrog vratu in jo vedno nosila s seboj, kamorkoli je šla. Imela jo je v vrtcu, v postelji, ko se je igrala s prijateljicami, ko je hodila z mamo nakupovat, ves čas jo je imela na sebi. Razen takrat, ko se je kopala, ker bi imela zelen vrat, tako ji je dejala mama.

Vsako noč, ko se je Jana odpravljala spat, ji je oče pred spanjem povedal njeno najljubšo pravljico. Neko noč, ko je končal z zgodbico, je dejal:

»Jana, me imaš kaj rada?«

»Seveda, očka, zelo te imam rada,« je odvrnila deklica.

»No, če me imaš res rada, pa mi podari svojo biserno ogrlico.«

»Oh, pa ne mojih biserov, očka!« je nejevoljno dejala Jana.

»Ampak veš kaj, lahko ti podarim Roziko, mojo najljubšo lutko. Se je spominjaš? Dal si mi jo lansko leto za rojstni dan. Pa tudi vse njene oblekice in pribor ti dam poleg. Prav?«

»Ne, ljubica, saj je v redu,« je odvrnil očka in jo poljubil na lica. »Lahko noč, zaspanka.«

Teden dni kasneje je po prebrani pravljici očka spet vprašal Jano,

»Me imaš kaj rada?«

»Ja, očka, zelo te imam rada.«

»No, če me imaš tako rada, pa mi daj tvoje bisere.«

»Oh, očka, pa ne moje lepe biserne ogrlice! Ampak lahko imaš Timija, mojega plišastega konjička. Se ga spominjaš? Ta je moj najljubši. Njegova griva je tako mehka in lahko se igraš z njim, ga češeš in vse drugo. Lahko imaš Timija, če ga želiš.«

»Ne, dragica, saj je v redu,« je dejal očka in jo poljubil na lica. »Lepo sanjaj.«

Nekaj dni kasneje, ko je očka spet prišel v njeno sobo in ji prebral najljubšo pravljico, je Jana sedela na postelji in s tresočimi ustnicami dejala: »Tukaj, očka,« in počasi pomolila svojo roko proti njemu. Razpela je pest in v roki držala svojo biserno ogrlico. Nežno jo je položila v očkovo roko.

Z eno roko je oče držal njene ljube bisere, z drugo pa je segel v žep in iz njega vzel lepo modro škatlico. V njej so bili čisto pravi, prekrasni in dragoceni biseri. Ves čas jih je imel pri sebi. Čakal je na trenutek, ko se bo njegova mala hčerkica pripravljena odpovedati cenenim stvarem, da ji bo lahko dal nekaj pravega in resnično dragocenega.

Nauk zgodbe: Katerih stvari se v življenju oklepate, ki niso prave in resnične? Šele ko se jim boste znali odpovedati, boste prejeli najdragocenejše darilo, ki že ves čas čaka samo na vas.

  • Share/Bookmark

Dve posodi

Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani medtem, ko je bilo poškodovano posodo sram. Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: “Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela.” Na to je nosač odgovoril: “Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na strani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram in občudujem te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka, kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevale dan za dnem.

Nauk zgodbice: Vsak od nas ima svojo posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na nek način poškodovana posoda, toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take, kot smo, in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili boste, da ima čisto vsak nekaj dobrega v sebi.

  • Share/Bookmark

Slepi mož

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: »Prosim, pomagajte mi, slep sem.«

Neki ustvarjalni tržnik je šel mimo, se ustavil, in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel tržnik znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki je napisal nov napis, in predvsem, kaj je napisal.

Tržnik je odgovoril: »Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.« Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino: »Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.«

Nauk zgodbe: Ko nam nekaj ne uspe, zamenjajmo strategijo/sporočilo in mogoče bo nov način bolj uspešen. Vsaka sprememba prenovi naše življenje.

  • Share/Bookmark

Grajenje hiše

Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje prijatelje, sodelavce in dobro plačo, ampak resnično je potreboval upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.

Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga je prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je privolil, a s srcem prav zares ni bil več pri stvari. Zbral je ekipo, nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srečen konec moje kariere, si je mislil.

Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključe od vhodnih vrat zgrajene hiše:

“To je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.”

Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Če bi le vedel, da gradi sebi lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem.

Podobno je z nami. Naša življenja gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega zasebnega in poklicnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami zgradili. Če bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače.

Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno.

Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in izbir v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.

  • Share/Bookmark

Ura časa…

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

“Ati, te lahko nekaj vprašam?”
“Ja. Kaj je?” je odgovoril oče.
“Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?”
“To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?” je oče odgovoril jezljivo.
“Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?” je prosil mali deček.
“Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.”
“Oh,” je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, “Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?”
Oče je postal zelo nejevoljen.
“Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.”

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj
denarja.

Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

“Ali že spiš, sine?”
“Ne ati, zbujen sem,” je odgovoril deček.
“Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,” je dejal oče.
“Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel.”
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal.
“O, hvala ati” je zaklical.

Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev. Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen. Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.

“Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš ?” je ostro vprašal oče.
“Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,” je vedro odvrnil deček.
“Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?”

Nauk zgodbe: Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

  • Share/Bookmark

Hvaležnost

Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.

Mimo nesrečnega poslanca je prišel deček, ki je gnal svojo zaprego. Ponudil se je, da bo pomagal potegniti kočijo na cesto. Potrebnega je bilo kar nekaj časa in poštenega truda, da so potegnili kočijo iz blata. Deček je gladko odklonil denar za trud in povračilo za uničeno obleko, ki se mu je med reševanjem strgala in umazala. Anglež ga je tedaj vprašal, kaj hoče postati, ko bo velik.

»Zdravnik, gospod. Zdravnik bom,« je rekel deček.

Blagorodni gospod je bil tako ganjen in tako hvaležen, da je rekel:

»Pomagal ti bom.«

In res je prav kmalu izpolnil obljubo. Z denarnimi prispevki je dečku omogočil šolanje na univerzi.

Minilo je več kot petdeset let, ko je Winston Churchill med obiskom v Maroku zbolel za hudo pljučnico. Življenje mu je rešilo novo čudežno zdravilo penicilin, ki ga je nekaj let predtem odkril zdravnik škotskega rodu sir Alexander Fleming.

Fleming je bil prav tisti deček, ki je sredi deževnega in temnega škotskega večera petdeset let pred tem pomagal poslancu. In kdo je bil poslanec? Nihče drug kot Winstonov oče Randolph Churchill!

Nauk zgodbe: Ta zgodba pripoveduje o tem, na kakšen nedoumljiv način se nam lahko hvaležnost vrne nazaj v življenje.

  • Share/Bookmark

Rešitelj

Ime mu je bilo Fleming, bil je reven škotski kmet. Nekega dne, ko je garal za preživetje družine, je zaslišal klic na pomoč iz bližnjega močvirja. Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v črnem blatu, prestrašen deček kričal in se boril, da bi zlezel iz močvirja. Kmet Flemnig je rešil fanta iz gotove, grozljive smrti.

Naslednji dan je na kmetovo dvorišče pripeljala bogata kočija. Elegantno oblečen plemič je izstopil in se predstavil kot oče dečka, ki ga je kmet rešil.

“Hočem vam poplačati,” je rekel plemič. “Rešili ste sinovo življenje!”

“Ne, ne morem sprejeti plačila za to kar sem storil,” je škotski kmet odvrnil ponudbo.

Takrat je skozi vrata kmečke koce prišel kmetov sin.

“Je to vas sin?” je vprašal plemič.

“Da!” je kmet odvrnil ponosno.

“Skleniva kupčijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakršno uživa moj lastni sin. Če je mladenič količkaj podoben očetu, bo brez dvoma zrasel v moža, na katerega bova oba ponosna.”

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljše šole, in čez čas je končal Bolnišnično medicinsko šolo svete Marije v Londonu, in postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.

Čez leta je plemenitašev sin, ki je bil resen iz močvirja, zbolel za pljučnico. In kaj ga je rešilo tokrat? Penicilin!

In kako je bilo ime plemiču? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churchill.

  • Share/Bookmark

Polnost življenja

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari. Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm.

Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se. Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.

Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so že bili na voljo.

“Zdaj,” je rekel profesor: “Želim, da spoznate, da je to vaše življenje.

Veliki kamni so pomembne stvari – vaša družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji – stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno. Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo, kot vaša služba, vaša hiša, vaš avto. Pesek je vse ostalo, manjše stvari. Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Isto velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroci. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite partnerja na ples. Poveselite se s prijatelji. Vedno bo še
dovolj časa za delo, čiščenje hiše. Najprej poskrbite za kamne – za stvari, ki resnično štejejo. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.

  • Share/Bookmark