Rokopisi z napakami

“Pridite in poglejte, dragi kolegi! Tukaj smo jih našli!” je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah.

Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Svetega Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.

Kot eden so se približali in pogledali v notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih barv, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu.

“Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij” je razložil profesor. “In?” ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, “Fontana, menda nas nisi zvlekel več kot 6000 milj daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reci iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto!”

“Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj” je potrpežljivo odvrnil profesor. “Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost.” Govorec zadnje besede, je vsakemu od tovarišev dal en primerek rokopisa. “Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili?”

Trije pari oči so se zaceli svetiti, ko so gledali bleščeče zlato najdenega zaklada. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja, “Kako čudovito delo!” “Barve so popolnoma ohranjene in kaligrafija (lepopis), značilna za prepisovalce iz trinajstega stoletja, je edinstvena po svoji prefinjenosti…” “Kar si odkril so resnično redki predmeti, Emilio,” je zaključil eden od arheologov.

“Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost”, je odvrnil Fontana. “Niste opazili ničesar drugega?”

“No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.”

“Počakaj”, se je oglasil drugi, “mislim, da imam jaz enake napake”. Jaz tudi, povsem na enak način, “je začudeno vzkliknil tretji”.

“Eden med tisočimi, gospodje!?” je Fontano razganjalo od razburjenja. “To je vrednost tega edinstvenega zaklada. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa.
Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen leta 1211, drugi 1274, tretji 1316, medtem ko je bil zadnji dokončan šele okoli 500 let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo cisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni. Razmišljajte o nauku te zgodbe, ko se boste vračali domov.”

Nauk zgodbe: Kakršnekoli napake, slabosti, nagnjenja ali hibe smo podedovali od svojih prednikov, nase življenje se vedno pripada nam in ohranja svojo edinstvenost. Bremen, ki jih nosimo, težkih in morda nadležnih, se ne moremo kar znebiti, prav tako pa nam ne smejo preprečiti nadaljevanja našega življenjskega potovanja.

  • Share/Bookmark

Žlice

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je: “Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel”.

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza. Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane. Človeku so se začele cediti sline. Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolne. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke. Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel: “Pravkar si videl pekel”.

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi. Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Nauk zgodbe: Vedno podelite svojo žlico z drugimi!

  • Share/Bookmark

Pes in mesar

Mesar je bil presenečen, ko je videl psa, ki je vstopil v mesnico in ga je spodil ven. Vendar, se je malo pozneje pes vrnil. Radoveden, mesar pristopi k psu in vidi, da drži pes v gobcu papir. Vzame papir in na papirju piše: “Prosim, če lahko daste psu dvanajst klobas in dva kilograma svinjskega mesa. Pes ima v gobcu denar za vas.”

Mesar pogleda in res zagleda denar zraven papirja. Vzame denar, da meso v vrečko in potem vrečko da psu, ki jo zagrabi in nese ven iz mesnice. Mesar je bil tako presenečen, da se je odločil, čeprav je bilo že pozno, zasledovati psa in videti kaj bo pes naredil. Pes je šel po ulici navzdol, prišel je do semaforja, spustil vrečko na tla, stisnil gumb na semaforju in potrpežljivo počakal na zeleno luč. Potem je prečkal cesto, mesar pa je hodil za njim. Potem je pes prispel na avtobusno postajo in prebral vozni red. Mesar je osupnil. Pes je počakal na svoj avtobus. Ko je avtobus prišel na postajo, ga je pes obšel in pogledal, če je to njegova številka in je ugotovil, da ni. Ko je prispel drugi avtobus, je pes še enkrat preveril številko avtobusa in vstopil vanj. Avtobus je počasi speljal, pes pa je skozi okno občudoval naravo. Na koncu je vstal, šel do vrat in pritisnil na tipko “stop”. Izstopil je iz avtobusa in nadaljeval svojo pot. Mesar je še naprej zasledoval psa, ko je naenkrat pes zavil k eni bajti. Prišel je do vrat, spustil vrečko s stvarmi, se zaletel v vrata. Nič. Potem se zaleti še enkrat na vrata. Nič. V hiši je vse tiho. Pes preskoči živo ograjo, skoči do okna, nekajkrat udari z glavo v steklo in se potem vrne do vhodnih vrat. Lastnik bajte odpre vrata, stopi ven iz bajte in se začne dreti na psa in ga brcati z nogo.

Mesar začudeno: “Pa kaj je z vami, vaš pes je pravi genij! Kar zadeva mene, bi lahko vaš pes nastopil v kakšni oddaji na televiziji.”

Lastnik jezno: “Brihten? Ta pes? Lepo vas prosim! Že drugič ta teden je pozabil ključe doma.”

Nauk zgodbe: Lahko presežete pričakovanja opazovalcev, vendar pričakovanj svojega šefa nikoli!

  • Share/Bookmark

Kyle

Nekega dne, v prvem letniku gimnazije, sem videl sošolca, ki je odhajal domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, kot da domov nese vse šolske knjige. Mislil sem si: “Zakaj bi kdo v petek nesel domov vse svoje učbenike? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma s prijatelji), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti Kylu grupa starejših fantov. Stekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in pristala v travi, daleč stran. Pogledal je gor in v njegovih očeh sem zaznal globoko žalost. V srcu sem čutil z njim, zato sem stekel do njega. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem opazil njegove oči, polne solz. Ko sem mu podal očala, sem rekel: »Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.« Pogledal me je in rekel: “Hej, hvala!” Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek, eden tistih, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in se pozanimal, kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem videl že kdaj prej. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.

Nekoč se v nobenem primeru ne bi družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. In izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji v soboto igrati nogomet. Rekel je, da vsekakor. Družili smo se cel vikend in bolj ko sem spoznaval Kyla, bolj mi je bil všeč – moji prijatelji so bili istega mnenja.

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle, spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel: “Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih prenašaš vsak dan!” Samo zasmejal se je in mi podal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva s Kylom postala najboljša prijatelja. V zadnjem letniku smo se odločali o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown, jaz za Duke. A vedel sem, da bova vedno prijatelja, da kilometri med nama ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik, jaz pa sem nameraval v poslovne vode, z nogometno štipendijo.

Za zaključni dan mature je bil Kyle zadolžen za poslovilni govor našega letnika. Prav vesel sem bil, da mi ni bilo treba iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature je Kyle izgledal čudovito. Bil je eden tistih, ki so skozi gimnazijska leta res našli sami sebe. Malo je »napolnil« svojo postavo (z mišicami) in očala so mu zelo pristajala. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga naravnost oboževale. Kako sem bil včasih ljubosumen! Danes je bil eden takih dni.

Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Lopnil sem ga po hrbtu in mu rekel: »Hej, veliki mož, odličen boš!« Pogledal me je – s tistim hvaležnim pogledom – in nasmehnil sem se mu. “Hvala”, je rekel.

Na odru se je odkašljal in pričel: »Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi težka leta. Staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju … najbolj pa svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, ki ga drugemu lahko daste. Povedal vam bom zgodbo.«

Z nejevero sem gledal svojega najboljšega prijatelja, medtem ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu najinega srečanja. In o tem, kako se je čez tisti vikend nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegovi mami kasneje ne bi bilo treba tega početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. »Hvala bogu, bil sem rešen. Prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.«

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico, medtem ko nam je ta čedni, popularni fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Opazil sem njegovo mamo in očeta ter to, kako me gledata in se mi smehljata s tistim neskončno hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega povedanega.

Nauk zgodbe: Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj! Celo z majhno gesto lahko nekomu močno spremeniš življenje. Na bolje ali pa na slabše.

  • Share/Bookmark

Sreča…

Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil. »Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več. Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«

»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Vsi so se mu smejali. A čez 15 dni se je konj vrnil in sledila mu je cela čreda divjih konj. Pobegnil je iz hleva, dvoril mladi kobili in se vrnil se s preostalim krdelom.

»Kakšna sreča!« so vpili sovaščani. Starec in njegov sin sta začela uriti divje konje. Teden kasneje, ko je skušal ukrotiti enega izmed divjih konj, si je sin zlomil nogo.

»Nesreča,« so starcu rekli njegovi prijatelji. »Kaj bos pa zdaj, ko ti sin ne more več pomagati? Ti, ki si že itak tako zelo reven.«

»Nesreča, sreča, kdo bi pravzaprav vedel«, jim je odgovoril starec. Nekaj dni kasneje je skozi vas prijahala vojska gospodarja dežele in prisilila vse mladeniče, da postanejo vojaki. Vse, razen starčevega sina, ker je imel zlomljeno nogo.

»Blagor tebi«, so vpili sovaščani. »Vsi naši otroci so morali v vojno, tebi pa je uspelo obdržati svojega sina. Nase sinove bodo verjetno pobili.« Starec je odgovoril: »Nesreča ali sreča, kdo bi vedel.«

Prihodnost prihaja k nam po malem in v koščkih. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Toda, če ohranimo pozitivno držo in mišljenje, potem so nam vrata priložnosti odprta in lahko smo srečni.

  • Share/Bookmark

Radovednost

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče. Vsa človeška življenja je Stvarnik že vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju. Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

A živel je mož, ki je bil bolj radoveden od drugih, v srcu je nosil veliko zeljo po večnem življenju. »Kaj mi je namenil Oče? Bom umrl pri 40. ali 50. letu, bom v tem času spoznal in ljubil eno, ali več žensk, mi bodo moji otroci sledili?« Neko noč se je prikradel v Stvarnikov vrt in počakal, da je le-ta odšel na svoj nočni obhod. Potiho je vstopil v hišo in se razgledal naokoli. Končno je našel veliko knjigo z usnjenimi platnicami, v kateri je bilo zapisanih na milijone imen, podrobnosti iz mnogih življenj, ki so že bila in tistih, ki se pridejo. Že v naslednjem trenutku je prebral svoje ime in vse, kar mu je bilo v življenju namenjeno; vse do zadnjega diha. In, ker mu je bilo torej namenjeno umreti, se s tako usodo ni mogel in hotel sprijazniti.

Vrnil se je domov, legel v posteljo, a ni mogel zaspati. Bolj je razmišljal, bolj nepravično se mu je zdelo, da se bo njegovo življenje končalo, ker je tako določil Stvarnik. Naslednji dan ni vstal iz postelje; na obisk so prišli njegovi prijatelji, niti pozdravil jih ni. On, ki je se včeraj užival v obrisu zenskega telesa v soju poldnevne svetlobe, se je zdaj bal luči.

Stvarnik je v svoji knjigi zapisal, da se bo njegovo življenje končalo v spanju, pri 85 letih, zaradi nenadnega in nebolečega infarkta. Njegova zena in otroci bodo ponosni na njegove dosežke in bodo spomin nanj nosili v srcu. A mož se je pregrešil pri svoji radovednosti; nikakor se ni mogel sprijazniti s svojo neizbežno usodo in popadel ga je strah. Zaradi velikega strahu je vsak glavobol in vsak vecji kašelj zanj pomenil siguren konec. Ponavljajoči se napadi tesnobe, so ga dokončno potrli in nikoli več ni šel iz hiše. Nekega jutra so ga našli ležati na tleh. Ni kazal znakov življenja. Bil je star 35 let. Stvarnika je dogodek razburil in takoj je sprožil raziskavo. Kmalu je razvozlal celotno zgodbo in se, zavedajoč se njene teže, skušal odločiti, kako bo v prihodnje kos takim primerom želje po večnem življenju.

In tako se je obrnil na ostalo človeštvo: »Otroci moji, eden izmed vas je postal žrtev svoje lastne sle. Zdaj vidite, kaj se lahko pripeti, če človek skuša izvedeti, kaj mu bo prineslo življenje. Zavedam se, da lahko tudi drugi storijo isto napako, zato sem se odločil zažgati Veliko knjigo življenja. In naj ublažim vašo željo po večnem življenju tako, da vam razkrijem nekaj stvari iz vase prihodnosti: potrtost, bolečine v hrbtu, glavoboli, žuljava stopala in zvišan holesterol, ki bo opozoril, da morate spremeniti način življenja, obenem pa tudi dokazal, da je to, kar sem vam začrtal, za vas najbolje.«

  • Share/Bookmark

Pomoč

V nevihtni noči je temnopolta ženska stala ob cesti. Avto se ji je pokvaril in nujno je potrebovala pomoč. Popolnoma premočena je pričela ustavljati avtomobile.

Mlad belec, kakor da ne bi poznal rasnih konfliktov v ZDA sredi 60. let, se je ustavil, da bi ji pomagal. Mladenič jo je odpeljal na varno, ji priskrbel mehanika in poklical taksi.

Ženski se je zelo mudilo, vendar ji je uspelo zapisati si naslov svojega rešitelja in se mu zahvaliti. Po tednu dni so mladeniču potrkali na vrata.

Presenečen je uzrl poštarja z ogromnim paketom. Vseboval je velik barvni televizor z sporočilom: »Najlepša hvala, da ste mi pomagali tiste noči. Dež je zmočil tako moja oblačila, kot mojo dušo in v tistem trenutku ste prišli Vi. Zahvaljujoč Vam mi je uspelo priti do mojega moža, preden je zapustil ta svet. Naj Vas Bog blagoslovi, ker ste mi pomagali. Mrs. King Cole«

  • Share/Bookmark

Žeblji v ograji

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko, polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: “Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto.”.

  • Share/Bookmark

Metulj

Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila. Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč. Nič se ni zgodilo! Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel. Človek kljub svoji ljubeznivosti ni razumel, da je napore, ki jih je moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, zato da bi kri iz telesa metulja stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube.

  • Share/Bookmark

Hakuin in bojevnik

Nek slavni bojevnik pride k Hakuinu in ga vpraša:

- Mojster, ali zares obstajata Nebo in Pekel?

Namesto, da bi odgovoril, ga Hakuin vpraša:

- Kdo si ti?

- Jaz sem častnik osebne garde njegovega veličanstva cesarja.

Neumnost! – odvrne Hakuin. Kakšen cesar pa je to, da ima ob sebi takšnega stvora, kot si ti!
Prej se mi zdiš podoben beraču.

Ko je zaslišal te besede, je jezno prijel za meč.
Oho! – zavpije Hakuin. – Ti imaš torej nekakšen meč. Stavim, da je preveč top, da bi mi z njim lahko odsekal glavo.

- Na te besede se bojevnik ni več mogel brzdati. Iztrgal je meč iz nožnice in ga zavihtel nad Hakuinom, ta pa je mirno odgovoril:

- Zdaj poznaš polovico odgovora na svoje vprašanje: Odprl si vrata Pekla.

Bojevnik se je ustavil, vrnil meč v nožnico in se poklonil mojstru Hakuinu, ta pa mu je dejal:

- In zdaj poznaš tudi drugo polovico odgovora, kajti odprl si vrata Neba.

Tako je Hakuin poučil bojevnika, da resnično obstajata tako Nebo kot Pekel, samo da sta v njem samem.

  • Share/Bookmark