Ljubezen

Žena je prišla iz hiše in videla tri stare može z dolgimi sivimi bradami sedeti na njenem dvorišču.
Ni jih prepoznala. Rekla je:

“Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lačni. Vstopite prosim in kaj pojejte.”

“Je mož doma?”, so vprašali.

“Ne”, je odgovorila. “Je zunaj.”

“Potem ne moremo vstopiti”, so odgovorili.

Zvečer, ko je mož prišel domov, mu je povedala, kaj se je zgodilo.

“Pojdi, povej jim, da sem doma in jih povabi noter!”

Žena je res šla in može povabila, naj vstopijo.

“Ne moremo vstopiti v hišo skupaj,” so odgovorili.

“Zakaj pa to?” je vprašala.

Eden od starih mož ji pojasni: “Njegovo ime je Zdravje,” je rekel in pokazal na enega prijatelja, kažoč na drugega je rekel: “On je Uspeh, in jaz sem Ljubezen.”. Potem je dodal: “Zdaj pojdi in se dogovori z možem katerega od nas želite imeti v vašem domu.”.

Žena je stopila v hišo in povedala možu, kaj je rekel. Mož je bil navdušen. “Krasno!”, je rekel.

“Če je tako, povabimo Zdravje. Naj vstopi in napolni naš dom z zdravjem!”

Žena se ni strinjala. “Dragi moj, zakaj ne bi povabili Uspeh?”

Njegova pastorka je poslušala v drugem kotu hiše. Priskočila je s svojim predlogom:

“Ne bi bilo bolje povabiti Ljubezen? Naš dom bi bil potem napolnjen z ljubeznijo!”

“Upoštevajmo njen nasvet,” je rekel mož ženi.

“Pojdi in povabi Ljubezen, naj bo naš gost.”

Žena je odšla ven in vprašala može: “Kateri izmed vas je Ljubezen? Prosim vstopi in bodi naš gost.”

Ljubezen je vstal in začel hoditi proti hiši. Ostala dva sta prav tako vstala in mu sledila.

Presenečena, gospa vpraša Zdravje in Uspeh: “Povabila sem le Ljubezen, zakaj vidva vstopata?”

Stari možje odgovorijo skupaj: “Če bi povabila Zdravje ali Uspeh, bi druga dva ostala zunaj. Povabila pa si Ljubezen in kamorkoli gre on, greva midva z njim. Kjerkoli je ljubezen sta tudi zdravje in uspeh!”

  • Share/Bookmark

Stopinje v pesku

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Ozrl sem se nazaj in kakor v filmu videl vsak dan svojega življenja. Vidne so bile dvojne sledi v pesku: moje in Gospodove.

Tako sem šel naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se in gledal nazaj. Opazil sem, da so na nekaterih mestih vidni samo eni sledovi. Ta mesta so sovpadala z najtežjimi dnevi mojega življenja; z dnevi, ko sem prestal največ strahu, bolečine in trpljenja.

Vprašal sem:

»Gospod, ti si rekel, da boš pri meni vse dni mojega življenja in jaz sem sprejel tako življenje s teboj. Ampak zakaj si me pustil samega prav v najhujših trenutkih mojega življenja?«

Gospod mi je odvrnil:

»Prijatelj, rad te imam in rekel sem ti, da bom s tabo vso pot in te niti za trenutek ne bom pustil. In res te nisem. Mesta, kjer so vidne samo ene sledi v pesku, so dnevi, ko sem te nosil na rokah.«

  • Share/Bookmark

Jaka, pozitivec

Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: “Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! ”

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: “Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe? ”

Jaka mi je odgovoril: “Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. ”

“Ja, ja, ampak ni tako preprosto,” sem se pritožil.

“Seveda je,” je rekel Jaka. “Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje. ”

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.

Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal kako je, je odvrnil: “Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moj brazgotine?” Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem.

“Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje. ”

“Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? ” sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: ” … reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. ”

“Kaj si naredil? ” sem ga vprašal.

“Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na kaj alergičen. ‘Ja’ sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal ‘Na gravitacijo!’. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal ‘Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!’ ”

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovi zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje.

  • Share/Bookmark

Bankovec

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal: “Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?”. Roke so se začele dvigovati.

Dejal je: “Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.”

Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.

Vprašal je: “Kdo si ga še vedno želi?”. Roke so bile še vedno dvignjene.

“Dobro,” je odgovoril:”Kaj pa če naredim tole?”. Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati.

Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega in vprašal: “Kdo si ga želi sedaj?”. Roke so bile še vedno v zraku.

“Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,” je dejal: “Ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.”

“V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh, v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo, in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat mislimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi, zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi. Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali koga poznamo, temveč od tega, kdo smo mi.”

  • Share/Bookmark

Kovanec

Na ulici Saint-Andre-des-Arts oprta na zid, v nemarni obleki čakam Jacquesa, ki je stopil k trgovcu z vinom, da bi mu vrnil steklenice. K meni stopi razcapan velik mlad možakar.

In prične pogovor: “Nimate mogoče 100 frankov?”

Jaz odgovorim v burkastem razpoloženju: “Ravnokar sem vas hotela prositi zanje.”

On: “A? Nate.” in mi položi v dlan kovanec, jaz pa ga osupla sprejmem.

Dolgo sem ga hranila, dokler mi ga ni vzel eden od otrok in ga spremenil v karamele. Zamišljeno sem ga gledala. Nisem tako naivna niti nimam toliko iluzij, da bi temu kovancu pripisovala velike vrline. To ni bil “vdovin novčič”, o katerem je govor v evangeliju, ta sveta miloščina reveža še večjemu revežu. V tem drobnem dejanju ni bilo niti žrtvovanja, niti puritanstva, temveč le lahkotna vedrina, malomaren način življenja, prezir do dobrin tega sveta, dovolj zanesljiv, da se spet ujame na svoje noge. Ali pa naj zaničujemo majhne in preproste dobre lastnosti, ko že ni velikih vrlin? Včasih prehajamo od enih k drugim. In če bi imele samo to dobro stran, da bi kanile v življenje malo očarljivosti, je že to prednost.

  • Share/Bookmark

Zakaj ljudje kricimo?

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: “Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?”

Učenci so razmišljali nekaj časa: “Zato ker zgubimo potrpljenje” je odgovoril eden izmed njih “zato kričimo.” “Toda, čemu bi kričali, če je oseba poleg tebe?” je vprašal učitelj, “ali ni mogoče govoriti potiho? Zakaj kričiš, ko si jezen?”

Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja. Končno je učitelj razložil: “Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

Nato je vprašal učitelj: “Kaj pa se zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.” Učitelj je nadaljeval: “Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta več niti šepeta. Le pogledata se in to je vse. Takšni sta dve osebi, ki se ljubita.” Potem je nadaljeval: “Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da več ne boste našli poti nazaj.”

  • Share/Bookmark

Punčka

Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

»Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?«

»Ali je to Brigita?« je vprašala deklica.

Kafka je pokimal in rekel:

»Prišla je obenem s tem sporočilom.«

V sporočilu je pisalo:

»Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše.«

Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

»Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače.«

  • Share/Bookmark

Nebesa

Nek mož in njegov pes sta hodila po cesti. Mož je užival v razgledu, nakar je ugotovil, da je mrtev. Natanko se je spomnil, kako je umrl in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, že mrtev nekaj let. Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta sla.

Čez nekaj časa sta prispela do visokega zida iz belega kamna, ki se je vil ob cesti. Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je bleščal v soncu. Ko je stal pred obokom, je v njem videl prelepa vrata iz biserov in cesta, ki je vodila do vrat je bila iz čistega zlata. S psom sta se približala vratom.

Ko sta se približevala, je mož opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil zadosti blizu, je vprašal: “Oprostite, kje pa sva?”.

“To so nebesa, gospod,” mu je odgovoril drugi možakar.

“Wow! Ali mogoče imate imate malo vode?” je vprašal mož.

“Seveda, gospod. Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z mrzlo vodo”, mu odgovori in vrata so se pričela odpirati.

“Lahko moj prijatelj tudi vstopi?” pravi mož in pokaže na psa.

“Žal gospod, a ne sprejemamo domačih živali.”

Mož je pomislil za trenutek in se nato obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom.

Po dolgi poti na drugem visokem hribu sta prispela na prašno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta. Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se približala vratom, sta notri videla moškega, ki se je naslanjal ob drevo in bral knjigo.

“Oprostite!” je zaklical mož bralcu, “Ali imate malo vode?”

“Seveda. Tam je pumpa s cisto vodo.”

Moški je pokazal na kraj, na katerega se ni dalo videti z zunanje strani vrat. “Kar naprej.”

“Kaj pa moj prijatelj?” je popotnik pokazal na psa.

“Ob pumpi bi morala biti skleda.”

In popotnika sta vstopila. Res sta našla staro pumpo in ob njej skledo. Mož je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa je dal vodo se psu. Ko sta se odžejala, sta se vrnila k moškemu ob drevesu, ki ju je sedaj že čakal.

“Kje pa smo?” je popotnik vprašal.

“To so Nebesa,” je bil odgovor.

“No, to pa je čudno,” je rekel popotnik.Tudi možakar daleč nazaj je povedal, da so tisto nebesa.”

“Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel.”

“Ali vas ne razjezi, da se oni sami oklicujejo za nebesa kar tako?”

“Ne. Saj razumem, zakaj tako mislite, a mi smo prav srečni, da nam izločijo ljudi, ki bi za sabo pustili najboljše prijatelje.”

  • Share/Bookmark

Vzgoja

Zelo pomembno je, da uporabljamo vso duhovnost, ki jo imamo.

Tovarnar mila in duhovnik sta skupaj hodila po ulici. Milar je začel razpredati o koristih, ki so jih ljudem prinesle različne vere. Govoril je:

»Ljudje se še vedno sovražijo, goljufajo, prepirajo in kradejo. Nič ne kaže, da bi bil svet kaj boljši, kot je bil takrat, ko še ni bilo nobene vere.«

Duhovnik je v odgovor na tovarnarjeve besede pokazal na dečka, ki se je igral z blatom v obcestnem jarku, in rekel:

»Kar poglejte si ga, fantička. Umazan je od glave do peta. Nič ne kaže, da bi mu milo kaj koristilo. Kot tudi ne koristi umazanim ljudem po svetu. Bi svet bolje shajal brez mila?«

Tovarnar je užaljen odgovoril:

»Seveda ne. Vsi vemo, da je milo dobro. Samo uporabljati ga je treba.«

Duhovnik se je nasmehnil:

»Enako velja za duhovno resnico. Uporabljati jo moramo, pa bomo imeli od nje kar največjo korist.«

  • Share/Bookmark

Odpuščanje

Vedno mi je težko odpustiti nekomu, ki me je resnično užalil, še posebej, če se to večkrat zgodi. Začnem dvomiti o iskrenosti tistega, ki me drugič, tretjič in četrtič zaprosi za odpuščanje. Toda Bog ne gleda tako. On samo brez jeze ali želje po maščevanju čaka na to, da se vrnemo domov, k njemu.

Morda se mi zdi težko odpuščati drugemu zato, ker ne verujem popolnoma, da mi je odpuščeno. Šele takrat, ko bom mogel popolnoma sprejeti resnico, da mi je odpuščeno in mi ni več potrebno živeti s krivdo ali v sramoti, bom res svoboden. Svoboda mi bo dovolila, da bom drugim odpustil sedemdesetkrat sedemkrat.

Če pa ne bom odpustil, se bom zasužnjil želji po maščevanju in tako izgubil svobodo.

  • Share/Bookmark