Starec

Srečal sem starca. “Ali imaš čas?” sem vprašal. “Rad bi te nekaj vprašal.”

Starec se nasmehne: “Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?”

Jaz: “Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?”

Starec odgovori: “Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje. Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti. Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli.”.

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: “Kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?”.

Starec je odgovoril z nasmehom: “Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih. Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi. Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje. Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš. Da se naučijo odpuščati. Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno. Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi.”.

  • Share/Bookmark

Mišelovka

Nekega dne je miška gledala skozi razpoko na zidu kmetije in videla kmetico kako odpira paket. Miška se je spraševala: “Kakšna hrana bi lahko bila v paketu?”. Ko je miška odkrila, da je v paketu mišelovka, je bila zgrožena.

Tekla je čez dvorišče kmetije in opozarjala ostale z vpitjem: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Kura je kokodakala in brskala, dvigne glavo in reče: “Gospa Miš, to je resen problem za tebe, ampak nima prav nobenih posledic za mene, zato se mi zaradi tega ni potrebno vznemirjati.”. Miš steče proti prašiču in zakriči: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Prašič je z miško sočustvoval, ampak je vseeno rekel: “Zelo mi je žal gospa Miš, ampak jaz ne morem tu ničesar narediti, razen moliti. Bodi prepričana, da si v mojih molitvah.”. Miš steče proti kravi: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Krava reče: “Oh gospa Miš, žal mi je zaradi tebe, ampak z mojega mavla ne bo manjkala niti ena dlaka zaradi tega.”. Miška zavrnjena od vseh, se je s povešeno glavo vrnila v hišo, vdana v usodo. Ponoči se začuje čuden zvok v hiši – kot, da bi se sprožila mišnica v katero se je ujela miš.

Kmetova žena je pohitela pogledat kaj se je ujelo. Zaradi teme ni videla, da se je v mišnico ujel rep strupene kače. Kača jo je pičila. Kmet jo je hitro odpeljal v bolnico in kmetica se je domov vrnila z vročino. Vemo, da se vročina zdravi s svežo kurjo juho, zaradi česar je kmet zaklal kuro. Ampak bolezen njegove žene se je poslabšala zaradi česar so prišli na obisk njuni sorodniki in prijatelji. Da bi jih nahranil je kmet zaklal svinjo in jih pogostil. Kmetova žena se na žalost ni pozdravila in je umrla. Na njen pogreb je prišlo toliko pogrebcev, da je moral kmet zaklati kravo, da jih je pogostil.

Miš je vse to z veliko žalostjo opazovala skozi razpoko v zidu.

Zato:
- Ko naslednjič slišiš, da se je nekdo soočil s problemom in misliš, da se te ne tiče, se spomni: kadar je kdo od nas v nevarnosti, smo vsi v nevarnosti!
- Vsi smo umeščeni na to potovanje imenovano življenje. Paziti moramo drug na drugega in vložiti dodaten trud, da ohrabrimo nekoga med nami.
- Vsak od nas je pomembna nitka v preprogi življenja druge osebe.
- Naša življenja so prepletena z razlogom.
- Najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi na tem svetu, je dober prijatelj. Ceni ga!

  • Share/Bookmark

Ali je človek stroj?

Pred kratkim sem se sestal s skupino matematikov in filozofov. Eden od filozofov me je vprašal, ali verjamem, da je človek stroj. odvrnil sem: “Ali se vam to v resnici zdi pomembno?”

Zelo resno mi je rekel: “Seveda! Meni se to zdi najpomembnejše vprašanje v filozofiji.”

Kasneje sem takole premišljeval: recimo, da bi moj prijatelj prišel do spoznanja, da je v resnici stroj. Bil bi neskončno potrt. Verjetno bi si mislil: “Ljubi Bog! Kako grozno! Samo stroj sem!”

Če pa bi jaz ugotovil, da sem stroj, bi bili moji občutki popolnoma drugačni. Rekel bi: “Kako presenetljivo! Nikoli si nisem mislil, da so stroji lahko tako čudoviti!”

  • Share/Bookmark

Okno

Mlad par se je na novo naselil v ulici. Naslednje jutro, ko sta zajtrkovala, je žena opazila sosedo, kako obeša perilo.

“Kako umazano perilo”, je rekla. “Saj sploh ne zna prati. Morda potrebuje nov pralni prašek pa bo bolje oprala!”

Mož je opazoval dogajanje, a rekel ni nič. Vsakokrat, ko je soseda sušila perilo, je bil komentar isti. Mesec dni kasneje je žena osupnila, ko je neko jutro videla, da je sosedino perilo čisto.

Rekla je možu: “Poglej! Končno se je naučila dobro oprati perilo. Le kdo jo je naučil?”

Mož ji odgovori: “Nihče, jaz sem danes bolj zgodaj vstal in pomil okno!”

  • Share/Bookmark

To je dobro

Zgodba govori o kralju v Afriki, ki je imel dobrega prijatelja, s katerim sta zrasla skupaj. Ta prijatelj je imel navado, da je na vsako situacijo, ki se mu je pripetila v življenju (slabo ali dobro) dejal: “To je dobro.”
Nekega dne sta kralj in njegov prijatelj odšla na lov. Prijatelj je pripravljal in polnil puške za kralja. Prijatelj je očitno naredil nekaj narobe pri pripravi ene izmed pušk, saj, ko je kralj ustrelil iz nje, mu je odneslo prst.

Po ogledu situacije je prijatelj kot vedno pripomnil: “To je dobro”. A kralj se ni strinjal: To niti slučajno ni dobro, je zavpil in dal svojega prijatelja zapreti. Približno leto dni kasneje pa je kralj lovil v krajih, ki so bili nevarni in s strani plemstva odsvetovani. Ujeli so ga kanibali, ga zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripravljati so začeli dračje za ogenj in kol, na katerega bi ga privezali in nato spekli. Ko so ga potiskali proti ognju, so opazili, da kralju manjka prst. Bili so vraževerni in nikoli niso pojedli nobenega človeka, ki ni bil cel. Tako so kralja odvezali in ga spustili. Ko se je kralj vrnil domov, se je spomnil na dogodek, ob katerem je izgubil prst. Kesal se je, ker je prijatelja poslal v zapor. Takoj je odšel tja, da bi spregovoril s prijateljem.

“Prav si imel”, mu je dejal, “dobro je bilo, da sem izgubil prst”. Povedal mu je celotno zgodbo. “Tako mi je žal, da sem te poslal v zapor za tako dolgo. To ni bilo lepo od mene. Oprosti mi!” je dejal. “Ne”, pravi prijatelj, “to je dobro”. “Kako misliš, to je dobro, kaj je dobrega v tem, da sem poslal svojega prijatelja za eno leto v zapor?” razburjeno vpraša kralj. “Pomisli!” pravi prijatelj: “Če ne bi bil v zaporu, bi bil s teboj!”

  • Share/Bookmark

Ljubezen

Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega palca. Najavil je, da je v naglici in da je nekje zmenjen ob 9h. Ko sem vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel da bo minila vsaj 1 ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal.

Opazoval sem kako je gledal na uro in se odločil, glede na to da nisem bil zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano. Po pregledu je bila rana dobro zaceljena zato sem se pogovoril z enim od zdravnikov (ki je odobril moji prošnji) in dobil potrebno orodje za odstranitev šivov.

Medtem, ko sem obdeloval njegovo zaceljeno rano, sva se začela vzpodbujati preko pogovora. Vprašal sem ga, če je imel naročen sestanek s katerim od zdravnikov, ko se mu je tako mudilo. Gospod mi je odgovoril, da ne in da je moral oditi v dom z ostarele, da bi pojedel zajtrk s svojo ženo. Nemudoma sem vprašal po njenem zdravju pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev Alcheimerjeve bolezni.

Medtem, ko sem zaključeval z njegovo ozdravljeno rano, pa sem ga vprašal, če bi bila žena zaskrbljena, če njega ne bi bilo tam ob dogovorjeni uri. Odgovoril je, da ga že 5 let ne prepozna, saj je njena bolezen močno napredovala. Bil sem zelo presenečen a sem ga vseeno vprašal kako to, da še vedno vsako jutro hodi k njej, četudi ona ne ve več kdo je on. Gospod pa se mi je nasmehnil, me pogledal v oči in rekel: “Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem kdo je Ona.”.

Močno sem zadrževal solze dokler ni odšel in sem si rekel “to je točno takšna ljubezen, ki jo želim v svojem življenju”. Prava ljubezen ni fizična niti romantična. Je sposobnost sprejemanja vsega takšnega kot je, je bilo, bo in tudi ne bo.

  • Share/Bookmark

Načrt

Pred nekaj meseci mi je na vrata pozvonil moj najboljši prijatelj. Ves neurejen, medlega pogleda in popolnoma bled, je vstopil, ne da bi me sploh pozdravil se je vrgel naravnost na zofo. »Ravnokar sem storil največjo napako v svojem življenju,« je izdavil v enem dihu. »Zdi se mi, da bom zato izgubil Martino in resnično potrebujem tvoj nasvet.«

»Povej mi in poskusil ti bom pomagati,« sem mu rekel. »Saj ves, kakšen čudovit par sva jaz in Martina. Nikoli ne kričiva drug na drugega in v sedmih letih skupnega življenja se še nisva pošteno sprla. Če je hotela preurediti sobo, sem se strinjal. In prav tako, če se mi je zahotelo gledati tekmo na televiziji in ob tem drobiti najbolj masten sendvič na svetu, ni imela nič proti. Bilo je popolno. Štirinajst dni nazaj pa sem iz službe poklical neko znanko. Spoznal sem jo preko svoje službe in to je bilo vse. Že pred tremi leti se mi je zdela privlačna, tako da nisem dolgo okleval in sem jo povabil na kosilo. Med nama je bilo čutiti močno napetost. Njen mož in dva otroka ter moje mirno, poročeno življenje, niso bili nikakršna ovira, ko sem včeraj popoldne za nama zaklenil vrata sobe v hotelu. Razumeš? Mislil sem, da sem trden, da sem umirjen človek, potem pa … puf! Vse se je zmešalo zaradi dekleta, ki ga mogoče sploh ne bom nikoli več videl. Prepričan sem bil, da se poznam. Kako sem si pokvaril življenje!«

Počakal sem trenutek, preden sem mu odgovoril. Situacija bi lahko postala katastrofalna. Bil je moj najboljši prijatelj in moral sem mu pravilno svetovati. Globoko sem zajel sapo in se nasmehnil. »Prav imaš. Res se ne poznaš in prav to je problem. Četudi je napaka pozabljena, lahko narediš novo, mogoče se hujšo napako, kot prej. Zašel si s poti svojega prvotnega načrta in moraš se vrniti nazaj nanjo.«

Začudeno je vprašal »Moj prvotni nacrt?« zato sem mu razložil

»Poslušaj. Tole moraš storiti: Vrni se domov, poljubi Martino in pojdi naravnost v svojo sobo. Vzemi papir in svinčnik in prosi, naj te ne motijo. Mirno premisli in napiši na papir odgovore na ta vprašanja:
1. Ko sem bil se otrok, kako sem si takrat predstavljal svoje življenje?
2. Kateri so bili načrti, ki sem jih vedno nosil v svojem srcu in sem jih želel uresničiti, preden pozabim nanje?
3. Kaj želim početi v naslednjih 5. letih?
4. Katere so moje manj goreče želje?
5. Kateri so ne tako nujni načrti?«

»Na te stvari bi moral pomisliti vsakdo, vsako jutro ko vstane«, sem mu razložil. »Cilji, ki jih človek hoče doseči. Da pa bi jih lahko uresničil, moraš sestaviti seznam in zabeležiti naslednje:
1. 5 tvojih najboljših lastnosti
2. 5 talentov
3. 5 velikih hib
4. 5 sposobnosti (npr. vozniško dovoljenje ali pa diploma iz česa, …)
5. 5 pomanjkljivosti (velikokrat se mi posmehuješ, ker sem kratkoviden, a tudi ti imaš lahko kakšne pomanjkljivosti, bodisi telesne, bodisi v obliki slabih navad)«

»Ko končaš, pojdi pogumno ven iz sobe. Če si predstavljaš Martino v vprašanjih 1 do 4, potem jo vzemi v naročje in jo objemi, saj je bila predvidena v tvojem prvotnem načrtu. Če ne, potem jo zapusti, saj njej ni treba trpeti za nekoga, ki je ni vključil v svoje življenje.«

Za konec pa še citat: »Če nimaš cilja, ga tudi ne boš nikoli dosegel.« – Harvey Mackay

  • Share/Bookmark

Moč

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči. Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.

»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal.

Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«

»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.

»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«

Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

  • Share/Bookmark

Pokora

Dva moža sta hkrati obiskala svetega moža, da bi ga vprašala za nasvet.

»Zagrešila sva slaba dejanja,« sta rekla, »in najina vest je vznemirjena. Ali nama lahko poveš, kaj morava storiti, da nama bo odpuščeno in naju ne bo več težila krivda?«

»Povejta mi svoja slaba dejanja,« je rekel starec.

Prvi mož je odgovoril: »Zagrešil sem velik in obžalovanja vreden greh.«

»Kaj pa ti?« je sveti mož vprašal drugega.

»O,« je rekel, »jaz pa sem naredil večje število napačnih stvari, a so tako majhne, da sploh niso tako pomembne.«

Pobožni mož je dolgo časa premišljeval.

»To morata narediti,« je končno rekel. »Pojdita in mi za vsako napačno dejanje, ki sta ga zagrešila, prinesita kamen.«

Moža sta odšla. Prvi se je kmalu vrnil z izredno težkim kamnom, tako težkim, da ga je s težavo nosil, in ga položil pred svetega moža. Čez dolgo časa je prišel drugi mož, ki je razigrano prinesel vrečko kamenčkov. Tudi on jih je postavil pred svetega moža.

»Sedaj,« je rekel sveti mož, »vzemita kamne in jih nesita tja, od koder sta jih prinesla.

Prvi mož si je spet oprtal kamen in ga nesel tja, kjer ga je vzel. Drugi pa se je samo za nekaj kamenčkov spomnil, kje jih je pobral.

Čez nekaj časa se je drugi mož vrnil in rekel, da je naloga zanj pretežka.

Sveti mož mu je rekel: »Vedeti moraš, moj sin, da so grehi kakor tile kamni. Če je človek zagrešil velik greh, ta globoko zaznamuje njegovo vest, a če se resnično kesa, mu je odpuščeno. Če pa človek ponavlja majhne grehe, ne čuti posebne krivde in mu zato ni žal ter ostaja grešnik. Zato, vidiš, je zelo važno, da se izogibamo tako majhnih kot velikih grehov.«

  • Share/Bookmark

Zgodba o lutnji

Sona, eden Budovih učencev, utrujen od puščavniškega življenja, polnega odrekanj, se je prepustil življenjskim užtikom. Buda ga je vprašal:

“Otrok moj, si kdaj igral na lutnjo?”

“Sem,” odvrne Sona.

“Potem povej, če so strune na lutnji premočno zategnjene, ali bo glasbilo dalo pravi ton?”

“Ne.”

“In kakšna bo melodija, ki jo bomo zaigrali, če strune ne bodo ne prenapete ne preveč zrahljane?”

“Melodija bo popolna,” odvrne Sona.

“Prav tako,” mu je tedaj dejal Buda, “bo tvoja duša padla v skrajnost, ki ji ne bo po volji, če bodo njene strune preveč napete s strogostjo in odrekanjem. In po drugi strani, če bodo njene strune preveč zrahljane in prepuščene užitkom, se bo duša razmehčala in postala kot testo.”

“Sona,” je zaključil Buda, “živi vedno tako, da bo tvoja duša kot popolnoma uglašena lutnja.”

  • Share/Bookmark