Rokopisi z napakami

“Pridite in poglejte, dragi kolegi! Tukaj smo jih našli!” je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah.

Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Svetega Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.

Kot eden so se približali in pogledali v notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih barv, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu.

“Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij” je razložil profesor. “In?” ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, “Fontana, menda nas nisi zvlekel več kot 6000 milj daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reci iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto!”

“Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj” je potrpežljivo odvrnil profesor. “Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost.” Govorec zadnje besede, je vsakemu od tovarišev dal en primerek rokopisa. “Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili?”

Trije pari oči so se zaceli svetiti, ko so gledali bleščeče zlato najdenega zaklada. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja, “Kako čudovito delo!” “Barve so popolnoma ohranjene in kaligrafija (lepopis), značilna za prepisovalce iz trinajstega stoletja, je edinstvena po svoji prefinjenosti…” “Kar si odkril so resnično redki predmeti, Emilio,” je zaključil eden od arheologov.

“Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost”, je odvrnil Fontana. “Niste opazili ničesar drugega?”

“No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.”

“Počakaj”, se je oglasil drugi, “mislim, da imam jaz enake napake”. Jaz tudi, povsem na enak način, “je začudeno vzkliknil tretji”.

“Eden med tisočimi, gospodje!?” je Fontano razganjalo od razburjenja. “To je vrednost tega edinstvenega zaklada. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa.
Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen leta 1211, drugi 1274, tretji 1316, medtem ko je bil zadnji dokončan šele okoli 500 let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo cisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni. Razmišljajte o nauku te zgodbe, ko se boste vračali domov.”

Nauk zgodbe: Kakršnekoli napake, slabosti, nagnjenja ali hibe smo podedovali od svojih prednikov, nase življenje se vedno pripada nam in ohranja svojo edinstvenost. Bremen, ki jih nosimo, težkih in morda nadležnih, se ne moremo kar znebiti, prav tako pa nam ne smejo preprečiti nadaljevanja našega življenjskega potovanja.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

«