Kyle

Nekega dne, v prvem letniku gimnazije, sem videl sošolca, ki je odhajal domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, kot da domov nese vse šolske knjige. Mislil sem si: “Zakaj bi kdo v petek nesel domov vse svoje učbenike? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma s prijatelji), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti Kylu grupa starejših fantov. Stekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in pristala v travi, daleč stran. Pogledal je gor in v njegovih očeh sem zaznal globoko žalost. V srcu sem čutil z njim, zato sem stekel do njega. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem opazil njegove oči, polne solz. Ko sem mu podal očala, sem rekel: »Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.« Pogledal me je in rekel: “Hej, hvala!” Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek, eden tistih, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in se pozanimal, kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem videl že kdaj prej. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.

Nekoč se v nobenem primeru ne bi družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. In izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji v soboto igrati nogomet. Rekel je, da vsekakor. Družili smo se cel vikend in bolj ko sem spoznaval Kyla, bolj mi je bil všeč – moji prijatelji so bili istega mnenja.

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle, spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel: “Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih prenašaš vsak dan!” Samo zasmejal se je in mi podal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva s Kylom postala najboljša prijatelja. V zadnjem letniku smo se odločali o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown, jaz za Duke. A vedel sem, da bova vedno prijatelja, da kilometri med nama ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik, jaz pa sem nameraval v poslovne vode, z nogometno štipendijo.

Za zaključni dan mature je bil Kyle zadolžen za poslovilni govor našega letnika. Prav vesel sem bil, da mi ni bilo treba iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature je Kyle izgledal čudovito. Bil je eden tistih, ki so skozi gimnazijska leta res našli sami sebe. Malo je »napolnil« svojo postavo (z mišicami) in očala so mu zelo pristajala. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga naravnost oboževale. Kako sem bil včasih ljubosumen! Danes je bil eden takih dni.

Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Lopnil sem ga po hrbtu in mu rekel: »Hej, veliki mož, odličen boš!« Pogledal me je – s tistim hvaležnim pogledom – in nasmehnil sem se mu. “Hvala”, je rekel.

Na odru se je odkašljal in pričel: »Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi težka leta. Staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju … najbolj pa svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, ki ga drugemu lahko daste. Povedal vam bom zgodbo.«

Z nejevero sem gledal svojega najboljšega prijatelja, medtem ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu najinega srečanja. In o tem, kako se je čez tisti vikend nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegovi mami kasneje ne bi bilo treba tega početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. »Hvala bogu, bil sem rešen. Prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.«

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico, medtem ko nam je ta čedni, popularni fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Opazil sem njegovo mamo in očeta ter to, kako me gledata in se mi smehljata s tistim neskončno hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega povedanega.

Nauk zgodbe: Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj! Celo z majhno gesto lahko nekomu močno spremeniš življenje. Na bolje ali pa na slabše.

  • Share/Bookmark

Sreča…

Nekoč je v vasi živel zelo reven mož, ki pa je imel imenitnega konja. Tako zelo imenitnega, da ga je hotel odkupiti celo grajski gospod, a starec je ponudbo vedno zavrnil. »Zame ta konj ni le žival. Je moj prijatelj. Kako bi lahko prodal svojega prijatelja?«

Nekega jutra je odšel v hlev in ugotovil, da konja ni več. Sovaščani so mu dejali: »Saj smo ti rekli! Moral bi bil prodati svojega konja, zdaj pa so ti ga ukradli. Kakšna nesreča!«

»Nesreča ali sreča,« je rekel starec, »Kdo bi vedel.«

Vsi so se mu smejali. A čez 15 dni se je konj vrnil in sledila mu je cela čreda divjih konj. Pobegnil je iz hleva, dvoril mladi kobili in se vrnil se s preostalim krdelom.

»Kakšna sreča!« so vpili sovaščani. Starec in njegov sin sta začela uriti divje konje. Teden kasneje, ko je skušal ukrotiti enega izmed divjih konj, si je sin zlomil nogo.

»Nesreča,« so starcu rekli njegovi prijatelji. »Kaj bos pa zdaj, ko ti sin ne more več pomagati? Ti, ki si že itak tako zelo reven.«

»Nesreča, sreča, kdo bi pravzaprav vedel«, jim je odgovoril starec. Nekaj dni kasneje je skozi vas prijahala vojska gospodarja dežele in prisilila vse mladeniče, da postanejo vojaki. Vse, razen starčevega sina, ker je imel zlomljeno nogo.

»Blagor tebi«, so vpili sovaščani. »Vsi naši otroci so morali v vojno, tebi pa je uspelo obdržati svojega sina. Nase sinove bodo verjetno pobili.« Starec je odgovoril: »Nesreča ali sreča, kdo bi vedel.«

Prihodnost prihaja k nam po malem in v koščkih. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Toda, če ohranimo pozitivno držo in mišljenje, potem so nam vrata priložnosti odprta in lahko smo srečni.

  • Share/Bookmark