Radovednost

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče. Vsa človeška življenja je Stvarnik že vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju. Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

A živel je mož, ki je bil bolj radoveden od drugih, v srcu je nosil veliko zeljo po večnem življenju. »Kaj mi je namenil Oče? Bom umrl pri 40. ali 50. letu, bom v tem času spoznal in ljubil eno, ali več žensk, mi bodo moji otroci sledili?« Neko noč se je prikradel v Stvarnikov vrt in počakal, da je le-ta odšel na svoj nočni obhod. Potiho je vstopil v hišo in se razgledal naokoli. Končno je našel veliko knjigo z usnjenimi platnicami, v kateri je bilo zapisanih na milijone imen, podrobnosti iz mnogih življenj, ki so že bila in tistih, ki se pridejo. Že v naslednjem trenutku je prebral svoje ime in vse, kar mu je bilo v življenju namenjeno; vse do zadnjega diha. In, ker mu je bilo torej namenjeno umreti, se s tako usodo ni mogel in hotel sprijazniti.

Vrnil se je domov, legel v posteljo, a ni mogel zaspati. Bolj je razmišljal, bolj nepravično se mu je zdelo, da se bo njegovo življenje končalo, ker je tako določil Stvarnik. Naslednji dan ni vstal iz postelje; na obisk so prišli njegovi prijatelji, niti pozdravil jih ni. On, ki je se včeraj užival v obrisu zenskega telesa v soju poldnevne svetlobe, se je zdaj bal luči.

Stvarnik je v svoji knjigi zapisal, da se bo njegovo življenje končalo v spanju, pri 85 letih, zaradi nenadnega in nebolečega infarkta. Njegova zena in otroci bodo ponosni na njegove dosežke in bodo spomin nanj nosili v srcu. A mož se je pregrešil pri svoji radovednosti; nikakor se ni mogel sprijazniti s svojo neizbežno usodo in popadel ga je strah. Zaradi velikega strahu je vsak glavobol in vsak vecji kašelj zanj pomenil siguren konec. Ponavljajoči se napadi tesnobe, so ga dokončno potrli in nikoli več ni šel iz hiše. Nekega jutra so ga našli ležati na tleh. Ni kazal znakov življenja. Bil je star 35 let. Stvarnika je dogodek razburil in takoj je sprožil raziskavo. Kmalu je razvozlal celotno zgodbo in se, zavedajoč se njene teže, skušal odločiti, kako bo v prihodnje kos takim primerom želje po večnem življenju.

In tako se je obrnil na ostalo človeštvo: »Otroci moji, eden izmed vas je postal žrtev svoje lastne sle. Zdaj vidite, kaj se lahko pripeti, če človek skuša izvedeti, kaj mu bo prineslo življenje. Zavedam se, da lahko tudi drugi storijo isto napako, zato sem se odločil zažgati Veliko knjigo življenja. In naj ublažim vašo željo po večnem življenju tako, da vam razkrijem nekaj stvari iz vase prihodnosti: potrtost, bolečine v hrbtu, glavoboli, žuljava stopala in zvišan holesterol, ki bo opozoril, da morate spremeniti način življenja, obenem pa tudi dokazal, da je to, kar sem vam začrtal, za vas najbolje.«

  • Share/Bookmark

Kmet in osel

Živela sta kmet in njegov osel. Oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima debelile njuno kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako.

Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo staro žival vleči iz mokre pasti.

Sosedi so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.

Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zemljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot v svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

  • Share/Bookmark