Ogrlica

Jana je bila ljubko petletno dekletce. Nekega dne, ko sta skupaj z mamo nakupovali v trgovini, je Jana v malem izložbenem okencu na polici poleg igrač zagledala biserno ogrlico iz plastike za 2000 tolarjev.

Jani je bila takoj všeč in zelo si jo je želela imeti. Ko je prosila mamo, da ji kupi ogrlico, ji je mama dejala:
»Res je ogrlica, moja draga Janica, ampak stane veliko denarja. Takole se dogovoriva. Kupila ti bom to ogrlico, a ko prideva domov, bova naredili seznam gospodinjskih opravil, ki jih boš morala opraviti, da boš odkupila tole ogrlico. In ne pozabi, da ti bo verjetno babica za rojstni dan tudi dala nekaj denarja in mi ga boš lahko vrnila zanjo. Prav?« Jana se je strinjala in mama ji je kupila biserno ogrlico.

Jana je bila pri gospodinjskih opravilih zelo pridna, na vso moč je pomagala svoji mami in seveda, za rojstni dan je za babičino darilo dobila bankovec za celih 1000 tolarjev. Kmalu je Jana odplačala svojo biserno ogrlico. Kako zelo rada je imela svoje bisere! Ogrlico si je nadela okrog vratu in jo vedno nosila s seboj, kamorkoli je šla. Imela jo je v vrtcu, v postelji, ko se je igrala s prijateljicami, ko je hodila z mamo nakupovat, ves čas jo je imela na sebi. Razen takrat, ko se je kopala, ker bi imela zelen vrat, tako ji je dejala mama.

Vsako noč, ko se je Jana odpravljala spat, ji je oče pred spanjem povedal njeno najljubšo pravljico. Neko noč, ko je končal z zgodbico, je dejal:

»Jana, me imaš kaj rada?«

»Seveda, očka, zelo te imam rada,« je odvrnila deklica.

»No, če me imaš res rada, pa mi podari svojo biserno ogrlico.«

»Oh, pa ne mojih biserov, očka!« je nejevoljno dejala Jana.

»Ampak veš kaj, lahko ti podarim Roziko, mojo najljubšo lutko. Se je spominjaš? Dal si mi jo lansko leto za rojstni dan. Pa tudi vse njene oblekice in pribor ti dam poleg. Prav?«

»Ne, ljubica, saj je v redu,« je odvrnil očka in jo poljubil na lica. »Lahko noč, zaspanka.«

Teden dni kasneje je po prebrani pravljici očka spet vprašal Jano,

»Me imaš kaj rada?«

»Ja, očka, zelo te imam rada.«

»No, če me imaš tako rada, pa mi daj tvoje bisere.«

»Oh, očka, pa ne moje lepe biserne ogrlice! Ampak lahko imaš Timija, mojega plišastega konjička. Se ga spominjaš? Ta je moj najljubši. Njegova griva je tako mehka in lahko se igraš z njim, ga češeš in vse drugo. Lahko imaš Timija, če ga želiš.«

»Ne, dragica, saj je v redu,« je dejal očka in jo poljubil na lica. »Lepo sanjaj.«

Nekaj dni kasneje, ko je očka spet prišel v njeno sobo in ji prebral najljubšo pravljico, je Jana sedela na postelji in s tresočimi ustnicami dejala: »Tukaj, očka,« in počasi pomolila svojo roko proti njemu. Razpela je pest in v roki držala svojo biserno ogrlico. Nežno jo je položila v očkovo roko.

Z eno roko je oče držal njene ljube bisere, z drugo pa je segel v žep in iz njega vzel lepo modro škatlico. V njej so bili čisto pravi, prekrasni in dragoceni biseri. Ves čas jih je imel pri sebi. Čakal je na trenutek, ko se bo njegova mala hčerkica pripravljena odpovedati cenenim stvarem, da ji bo lahko dal nekaj pravega in resnično dragocenega.

Nauk zgodbe: Katerih stvari se v življenju oklepate, ki niso prave in resnične? Šele ko se jim boste znali odpovedati, boste prejeli najdragocenejše darilo, ki že ves čas čaka samo na vas.

  • Share/Bookmark