Grajenje hiše

Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje prijatelje, sodelavce in dobro plačo, ampak resnično je potreboval upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.

Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga je prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je privolil, a s srcem prav zares ni bil več pri stvari. Zbral je ekipo, nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srečen konec moje kariere, si je mislil.

Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključe od vhodnih vrat zgrajene hiše:

“To je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.”

Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Če bi le vedel, da gradi sebi lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem.

Podobno je z nami. Naša življenja gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega zasebnega in poklicnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami zgradili. Če bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače.

Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno.

Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in izbir v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.

  • Share/Bookmark

Kovanec

Na ulici Saint-Andre-des-Arts oprta na zid, v nemarni obleki čakam Jacquesa, ki je stopil k trgovcu z vinom, da bi mu vrnil steklenice. K meni stopi razcapan velik mlad možakar.

In prične pogovor: “Nimate mogoče 100 frankov?”

Jaz odgovorim v burkastem razpoloženju: “Ravnokar sem vas hotela prositi zanje.”

On: “A? Nate.” in mi položi v dlan kovanec, jaz pa ga osupla sprejmem.

Dolgo sem ga hranila, dokler mi ga ni vzel eden od otrok in ga spremenil v karamele. Zamišljeno sem ga gledala. Nisem tako naivna niti nimam toliko iluzij, da bi temu kovancu pripisovala velike vrline. To ni bil “vdovin novčič”, o katerem je govor v evangeliju, ta sveta miloščina reveža še večjemu revežu. V tem drobnem dejanju ni bilo niti žrtvovanja, niti puritanstva, temveč le lahkotna vedrina, malomaren način življenja, prezir do dobrin tega sveta, dovolj zanesljiv, da se spet ujame na svoje noge. Ali pa naj zaničujemo majhne in preproste dobre lastnosti, ko že ni velikih vrlin? Včasih prehajamo od enih k drugim. In če bi imele samo to dobro stran, da bi kanile v življenje malo očarljivosti, je že to prednost.

  • Share/Bookmark