Zakaj ljudje kricimo?

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: “Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?”

Učenci so razmišljali nekaj časa: “Zato ker zgubimo potrpljenje” je odgovoril eden izmed njih “zato kričimo.” “Toda, čemu bi kričali, če je oseba poleg tebe?” je vprašal učitelj, “ali ni mogoče govoriti potiho? Zakaj kričiš, ko si jezen?”

Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja. Končno je učitelj razložil: “Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

Nato je vprašal učitelj: “Kaj pa se zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.” Učitelj je nadaljeval: “Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta več niti šepeta. Le pogledata se in to je vse. Takšni sta dve osebi, ki se ljubita.” Potem je nadaljeval: “Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da več ne boste našli poti nazaj.”

  • Share/Bookmark

Punčka

Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

»Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?«

»Ali je to Brigita?« je vprašala deklica.

Kafka je pokimal in rekel:

»Prišla je obenem s tem sporočilom.«

V sporočilu je pisalo:

»Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše.«

Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

»Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače.«

  • Share/Bookmark