Ura časa…

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

“Ati, te lahko nekaj vprašam?”
“Ja. Kaj je?” je odgovoril oče.
“Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?”
“To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?” je oče odgovoril jezljivo.
“Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?” je prosil mali deček.
“Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.”
“Oh,” je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, “Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?”
Oče je postal zelo nejevoljen.
“Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.”

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj
denarja.

Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

“Ali že spiš, sine?”
“Ne ati, zbujen sem,” je odgovoril deček.
“Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,” je dejal oče.
“Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel.”
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal.
“O, hvala ati” je zaklical.

Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev. Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen. Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.

“Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš ?” je ostro vprašal oče.
“Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,” je vedro odvrnil deček.
“Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?”

Nauk zgodbe: Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

  • Share/Bookmark

Gradovi iz peska

Rabi Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabi je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta sedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.

Rabi je dejal: “Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo smejal lahko samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke.”

  • Share/Bookmark

Hvaležnost

Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.

Mimo nesrečnega poslanca je prišel deček, ki je gnal svojo zaprego. Ponudil se je, da bo pomagal potegniti kočijo na cesto. Potrebnega je bilo kar nekaj časa in poštenega truda, da so potegnili kočijo iz blata. Deček je gladko odklonil denar za trud in povračilo za uničeno obleko, ki se mu je med reševanjem strgala in umazala. Anglež ga je tedaj vprašal, kaj hoče postati, ko bo velik.

»Zdravnik, gospod. Zdravnik bom,« je rekel deček.

Blagorodni gospod je bil tako ganjen in tako hvaležen, da je rekel:

»Pomagal ti bom.«

In res je prav kmalu izpolnil obljubo. Z denarnimi prispevki je dečku omogočil šolanje na univerzi.

Minilo je več kot petdeset let, ko je Winston Churchill med obiskom v Maroku zbolel za hudo pljučnico. Življenje mu je rešilo novo čudežno zdravilo penicilin, ki ga je nekaj let predtem odkril zdravnik škotskega rodu sir Alexander Fleming.

Fleming je bil prav tisti deček, ki je sredi deževnega in temnega škotskega večera petdeset let pred tem pomagal poslancu. In kdo je bil poslanec? Nihče drug kot Winstonov oče Randolph Churchill!

Nauk zgodbe: Ta zgodba pripoveduje o tem, na kakšen nedoumljiv način se nam lahko hvaležnost vrne nazaj v življenje.

  • Share/Bookmark