Družina

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene. “Oh, oprostite mi, prosim!” sem se opravičila. On pa je rekel: “Prosim, vi meni oprostite, nisem vas videl.” Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz. Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.

Doma pa se dogaja drugačna zgodba…

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sine stal čisto tiho za mojim hrbtom. Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila. “Umakni se s poti!” sem vzkliknila. Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno. Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

Ko sem budna ležala v postelji, mi je spregovoril tihi Božji glas: “Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družino mimogrede prizadene?! Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rože. Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral: rožnate, rumene in modre. Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da ne bi pokvaril presenečenja. Nisi videla solz v njegovih očeh!”

Počutila sem se čisto majhno in solze so mi začele teči po licih. Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila. “Prebudi se, mali moj, prebudi se!” sem rekla. “Si ti nabral te rože zame?” Nasmehnil se je: “Našel sem jih zunaj, pod drevesom. Nabral sem jih, ker so lepe kot ti. Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre.” Rekla sem: “Sine, kako mi je žal, da sem se danes tako vedla do tebe; ni mi bilo treba vpiti.”

Rekel je: “O, mama, vse je v redu. Vseeno te imam rad.”

Odgovorila sem: “Sine, tudi jaz imam tebe rada, in rada imam rože, posebno modre.”

  • Share/Bookmark