Rokopisi z napakami

“Pridite in poglejte, dragi kolegi! Tukaj smo jih našli!” je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah.

Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Svetega Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.

Kot eden so se približali in pogledali v notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih barv, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu.

“Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij” je razložil profesor. “In?” ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, “Fontana, menda nas nisi zvlekel več kot 6000 milj daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reci iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto!”

“Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj” je potrpežljivo odvrnil profesor. “Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost.” Govorec zadnje besede, je vsakemu od tovarišev dal en primerek rokopisa. “Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili?”

Trije pari oči so se zaceli svetiti, ko so gledali bleščeče zlato najdenega zaklada. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja, “Kako čudovito delo!” “Barve so popolnoma ohranjene in kaligrafija (lepopis), značilna za prepisovalce iz trinajstega stoletja, je edinstvena po svoji prefinjenosti…” “Kar si odkril so resnično redki predmeti, Emilio,” je zaključil eden od arheologov.

“Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost”, je odvrnil Fontana. “Niste opazili ničesar drugega?”

“No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.”

“Počakaj”, se je oglasil drugi, “mislim, da imam jaz enake napake”. Jaz tudi, povsem na enak način, “je začudeno vzkliknil tretji”.

“Eden med tisočimi, gospodje!?” je Fontano razganjalo od razburjenja. “To je vrednost tega edinstvenega zaklada. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa.
Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen leta 1211, drugi 1274, tretji 1316, medtem ko je bil zadnji dokončan šele okoli 500 let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo cisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni. Razmišljajte o nauku te zgodbe, ko se boste vračali domov.”

Nauk zgodbe: Kakršnekoli napake, slabosti, nagnjenja ali hibe smo podedovali od svojih prednikov, nase življenje se vedno pripada nam in ohranja svojo edinstvenost. Bremen, ki jih nosimo, težkih in morda nadležnih, se ne moremo kar znebiti, prav tako pa nam ne smejo preprečiti nadaljevanja našega življenjskega potovanja.

  • Share/Bookmark

Starec

Srečal sem starca. “Ali imaš čas?” sem vprašal. “Rad bi te nekaj vprašal.”

Starec se nasmehne: “Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?”

Jaz: “Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?”

Starec odgovori: “Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje. Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti. Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli.”.

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: “Kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?”.

Starec je odgovoril z nasmehom: “Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih. Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi. Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje. Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš. Da se naučijo odpuščati. Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno. Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi.”.

  • Share/Bookmark

Mišelovka

Nekega dne je miška gledala skozi razpoko na zidu kmetije in videla kmetico kako odpira paket. Miška se je spraševala: “Kakšna hrana bi lahko bila v paketu?”. Ko je miška odkrila, da je v paketu mišelovka, je bila zgrožena.

Tekla je čez dvorišče kmetije in opozarjala ostale z vpitjem: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Kura je kokodakala in brskala, dvigne glavo in reče: “Gospa Miš, to je resen problem za tebe, ampak nima prav nobenih posledic za mene, zato se mi zaradi tega ni potrebno vznemirjati.”. Miš steče proti prašiču in zakriči: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Prašič je z miško sočustvoval, ampak je vseeno rekel: “Zelo mi je žal gospa Miš, ampak jaz ne morem tu ničesar narediti, razen moliti. Bodi prepričana, da si v mojih molitvah.”. Miš steče proti kravi: “V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!”. Krava reče: “Oh gospa Miš, žal mi je zaradi tebe, ampak z mojega mavla ne bo manjkala niti ena dlaka zaradi tega.”. Miška zavrnjena od vseh, se je s povešeno glavo vrnila v hišo, vdana v usodo. Ponoči se začuje čuden zvok v hiši – kot, da bi se sprožila mišnica v katero se je ujela miš.

Kmetova žena je pohitela pogledat kaj se je ujelo. Zaradi teme ni videla, da se je v mišnico ujel rep strupene kače. Kača jo je pičila. Kmet jo je hitro odpeljal v bolnico in kmetica se je domov vrnila z vročino. Vemo, da se vročina zdravi s svežo kurjo juho, zaradi česar je kmet zaklal kuro. Ampak bolezen njegove žene se je poslabšala zaradi česar so prišli na obisk njuni sorodniki in prijatelji. Da bi jih nahranil je kmet zaklal svinjo in jih pogostil. Kmetova žena se na žalost ni pozdravila in je umrla. Na njen pogreb je prišlo toliko pogrebcev, da je moral kmet zaklati kravo, da jih je pogostil.

Miš je vse to z veliko žalostjo opazovala skozi razpoko v zidu.

Zato:
- Ko naslednjič slišiš, da se je nekdo soočil s problemom in misliš, da se te ne tiče, se spomni: kadar je kdo od nas v nevarnosti, smo vsi v nevarnosti!
- Vsi smo umeščeni na to potovanje imenovano življenje. Paziti moramo drug na drugega in vložiti dodaten trud, da ohrabrimo nekoga med nami.
- Vsak od nas je pomembna nitka v preprogi življenja druge osebe.
- Naša življenja so prepletena z razlogom.
- Najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi na tem svetu, je dober prijatelj. Ceni ga!

  • Share/Bookmark

Žlice

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je: “Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel”.

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza. Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane. Človeku so se začele cediti sline. Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolne. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke. Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel: “Pravkar si videl pekel”.

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi. Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Nauk zgodbe: Vedno podelite svojo žlico z drugimi!

  • Share/Bookmark

Pes in mesar

Mesar je bil presenečen, ko je videl psa, ki je vstopil v mesnico in ga je spodil ven. Vendar, se je malo pozneje pes vrnil. Radoveden, mesar pristopi k psu in vidi, da drži pes v gobcu papir. Vzame papir in na papirju piše: “Prosim, če lahko daste psu dvanajst klobas in dva kilograma svinjskega mesa. Pes ima v gobcu denar za vas.”

Mesar pogleda in res zagleda denar zraven papirja. Vzame denar, da meso v vrečko in potem vrečko da psu, ki jo zagrabi in nese ven iz mesnice. Mesar je bil tako presenečen, da se je odločil, čeprav je bilo že pozno, zasledovati psa in videti kaj bo pes naredil. Pes je šel po ulici navzdol, prišel je do semaforja, spustil vrečko na tla, stisnil gumb na semaforju in potrpežljivo počakal na zeleno luč. Potem je prečkal cesto, mesar pa je hodil za njim. Potem je pes prispel na avtobusno postajo in prebral vozni red. Mesar je osupnil. Pes je počakal na svoj avtobus. Ko je avtobus prišel na postajo, ga je pes obšel in pogledal, če je to njegova številka in je ugotovil, da ni. Ko je prispel drugi avtobus, je pes še enkrat preveril številko avtobusa in vstopil vanj. Avtobus je počasi speljal, pes pa je skozi okno občudoval naravo. Na koncu je vstal, šel do vrat in pritisnil na tipko “stop”. Izstopil je iz avtobusa in nadaljeval svojo pot. Mesar je še naprej zasledoval psa, ko je naenkrat pes zavil k eni bajti. Prišel je do vrat, spustil vrečko s stvarmi, se zaletel v vrata. Nič. Potem se zaleti še enkrat na vrata. Nič. V hiši je vse tiho. Pes preskoči živo ograjo, skoči do okna, nekajkrat udari z glavo v steklo in se potem vrne do vhodnih vrat. Lastnik bajte odpre vrata, stopi ven iz bajte in se začne dreti na psa in ga brcati z nogo.

Mesar začudeno: “Pa kaj je z vami, vaš pes je pravi genij! Kar zadeva mene, bi lahko vaš pes nastopil v kakšni oddaji na televiziji.”

Lastnik jezno: “Brihten? Ta pes? Lepo vas prosim! Že drugič ta teden je pozabil ključe doma.”

Nauk zgodbe: Lahko presežete pričakovanja opazovalcev, vendar pričakovanj svojega šefa nikoli!

  • Share/Bookmark

Ali je človek stroj?

Pred kratkim sem se sestal s skupino matematikov in filozofov. Eden od filozofov me je vprašal, ali verjamem, da je človek stroj. odvrnil sem: “Ali se vam to v resnici zdi pomembno?”

Zelo resno mi je rekel: “Seveda! Meni se to zdi najpomembnejše vprašanje v filozofiji.”

Kasneje sem takole premišljeval: recimo, da bi moj prijatelj prišel do spoznanja, da je v resnici stroj. Bil bi neskončno potrt. Verjetno bi si mislil: “Ljubi Bog! Kako grozno! Samo stroj sem!”

Če pa bi jaz ugotovil, da sem stroj, bi bili moji občutki popolnoma drugačni. Rekel bi: “Kako presenetljivo! Nikoli si nisem mislil, da so stroji lahko tako čudoviti!”

  • Share/Bookmark

Dva volka

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je, “moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema volkovoma znotraj vseh nas. Eden je hudoben, jezen, je nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in je egoističen. Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.”.

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: “Kateri volk pa zmaga?”

Dedek je preprosto odgovoril, “Tisti, ki ga hraniš.”

  • Share/Bookmark

Sekira

Nekega dne je drvar sekal vejo nad reko. Napačen gib in sekira je padla v vodo. Hotel jo je rešiti, a jo je močan tok kalne reke odnesel neznano kam. Drvar je sedel na obalo in zajokal. Pojavi se bog in ga vpraša zakaj joka. Drvar mu pove, hkrati pa mu razloži, da je s sekiro prehranjeval ženo in sedem otrok. “Le kaj bo zdaj z njimi?”

Bog skoči v reko in mu prinese zlato sekiro.

“Je ta tvoja?” vpraša bog.

Drvar odgovori: “Ni!”

Bog se ponovno požene v reko in se pojavi s srebrno sekiro.

“Je ta tvoja?” ga vpraša.

Drvar ponovno reče: “Ni.”

Bog se še tretjič požene v reko in prinese železno sekiro.

“Je to tvoja sekira? ga vpraša.

Drvar odgovori: “Da.”

Bog je bil navdušen nad drvarjevim poštenjem in mu je podaril vse tri sekire. Minilo je leto in več. Drvar se je z ženo sprehajal ob reki. Nenadoma je ženi spodrsnilo in padla je v deročo in kalno vodo. Skušal ji je pomagati, a mu ni uspelo. Znova je sedel na breg in zajokal, ko se ponovno pojavi bog z vprašanjem zakaj joka.

“Oh, Žena mi je padla v reko!”

Bog skoči v vodo in se pojavi z Jennifer Lopez.

“Je to tvoja žena?”, ga vpraša.

“Da!” reče drvar brez razmišljanja.

Bog se razjezi: “Zlagal si se! To ni res!”

Drvar odgovori: “Oh, oprosti mi, gre za nesporazum. Vidiš, če bi ti odgovoril, da Jennifer Lopez ni moja žena, bi se ti pojavil s Catherine Zeta-Jones. Ko bi ti odgovoril, da tudi to ni moja žena, bi se ti pojavil z mojo ženo. In ko bi jaz rekel, da to je moja žena, bi mi ti podaril vse tri. O bog, jaz sem siromašen drvar in ne bi mogel skrbeti za vse tri.

  • Share/Bookmark
Objavljeno v Smešne. 1 komentar »

Okno

Mlad par se je na novo naselil v ulici. Naslednje jutro, ko sta zajtrkovala, je žena opazila sosedo, kako obeša perilo.

“Kako umazano perilo”, je rekla. “Saj sploh ne zna prati. Morda potrebuje nov pralni prašek pa bo bolje oprala!”

Mož je opazoval dogajanje, a rekel ni nič. Vsakokrat, ko je soseda sušila perilo, je bil komentar isti. Mesec dni kasneje je žena osupnila, ko je neko jutro videla, da je sosedino perilo čisto.

Rekla je možu: “Poglej! Končno se je naučila dobro oprati perilo. Le kdo jo je naučil?”

Mož ji odgovori: “Nihče, jaz sem danes bolj zgodaj vstal in pomil okno!”

  • Share/Bookmark

Kyle

Nekega dne, v prvem letniku gimnazije, sem videl sošolca, ki je odhajal domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, kot da domov nese vse šolske knjige. Mislil sem si: “Zakaj bi kdo v petek nesel domov vse svoje učbenike? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma s prijatelji), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti Kylu grupa starejših fantov. Stekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in pristala v travi, daleč stran. Pogledal je gor in v njegovih očeh sem zaznal globoko žalost. V srcu sem čutil z njim, zato sem stekel do njega. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem opazil njegove oči, polne solz. Ko sem mu podal očala, sem rekel: »Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.« Pogledal me je in rekel: “Hej, hvala!” Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek, eden tistih, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in se pozanimal, kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem videl že kdaj prej. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.

Nekoč se v nobenem primeru ne bi družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. In izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji v soboto igrati nogomet. Rekel je, da vsekakor. Družili smo se cel vikend in bolj ko sem spoznaval Kyla, bolj mi je bil všeč – moji prijatelji so bili istega mnenja.

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle, spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel: “Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih prenašaš vsak dan!” Samo zasmejal se je in mi podal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva s Kylom postala najboljša prijatelja. V zadnjem letniku smo se odločali o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown, jaz za Duke. A vedel sem, da bova vedno prijatelja, da kilometri med nama ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik, jaz pa sem nameraval v poslovne vode, z nogometno štipendijo.

Za zaključni dan mature je bil Kyle zadolžen za poslovilni govor našega letnika. Prav vesel sem bil, da mi ni bilo treba iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature je Kyle izgledal čudovito. Bil je eden tistih, ki so skozi gimnazijska leta res našli sami sebe. Malo je »napolnil« svojo postavo (z mišicami) in očala so mu zelo pristajala. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga naravnost oboževale. Kako sem bil včasih ljubosumen! Danes je bil eden takih dni.

Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Lopnil sem ga po hrbtu in mu rekel: »Hej, veliki mož, odličen boš!« Pogledal me je – s tistim hvaležnim pogledom – in nasmehnil sem se mu. “Hvala”, je rekel.

Na odru se je odkašljal in pričel: »Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi težka leta. Staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju … najbolj pa svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, ki ga drugemu lahko daste. Povedal vam bom zgodbo.«

Z nejevero sem gledal svojega najboljšega prijatelja, medtem ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu najinega srečanja. In o tem, kako se je čez tisti vikend nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegovi mami kasneje ne bi bilo treba tega početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. »Hvala bogu, bil sem rešen. Prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.«

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico, medtem ko nam je ta čedni, popularni fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Opazil sem njegovo mamo in očeta ter to, kako me gledata in se mi smehljata s tistim neskončno hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega povedanega.

Nauk zgodbe: Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj! Celo z majhno gesto lahko nekomu močno spremeniš življenje. Na bolje ali pa na slabše.

  • Share/Bookmark